Generalna skupščina Združenih narodov je decembra 1992 razglasila 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini, s čimer opozarja na problem revščine v svetu in spodbuja aktivnosti za njeno zmanjševanje. Slogan letošnjega leta poteka pod geslom »Izkoreninjenje revščine je pot do mirnih in vključujočih družb«, kar je v političnih vodah večinoma na besedah, medtem ko se rodila številna humanitarna društva, ki z dejanji na prostovoljni osnovi pomagajo sodržavljanom v stiski; eno takšnih prihaja iz Maribora. Govor je o humanitarni organizaciji UP-ornik, katere prepoznavni obraz je Boris Krabonja, profesor na Srednji ekonomski šoli Maribor. Zbiranje sredstev za položnice, prehrambne bone in poplačila dolga v primeru deložacij, so del dobrodelnih akcij, s katerimi se člani UP-ornika srečujejo vsak četrtek med 16. in 19. uro v ulici Kraljeviča Marka 14 v Mariboru. Z Borisom, ki je letos nominiran tudi kot Večerova osebnost Štajerske, sva se pogovarjala, s čim vse se srečuje pri svojem doprinosu družbi, kar si lahko ogledaš v video posnetku ali pa prisluhneš podrobnejšemu pogovoru v obliki podcasta. Prav tako pa te vabim na dobrodelni koncert NAŠA PESEM z ženskim zborom Kombinat, ki ga organizira društvo UP-ornik z namenom zbiranja sredstev za najbolj ranljive skupine, in sicer se bo koncert zgodil v soboto 25. 11. ob 18h v Dvorani Union.
Preden pa prebereš par izvlečkov iz pogovora z Borisom in kako je frančiškanski menih, pater Bogdan Knavs podaril UP-orniku status humanitarne organizacije, pa še par podatkov Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2016: »Po podatkih iz raziskovanja Življenjski pogoji (SILC) za leto 2016 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 13,9-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, približno 280.000 oseb, od tega je bilo 83.000 upokojencev, od tega 57.000 upokojenih žensk in 26.000 upokojenih moških, 61.000 je bilo brezposelnih, 50.000 je bilo delovno aktivnih, od tega 30.000 zaposlenih in 20.000 samozaposlenih, 46.000 je bilo mladoletnih otrok, 40.000 pa je bilo drugih oseb.
Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo z neto razpoložljivim dohodkom je 616 EUR na mesec, za štiričlansko družino, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, je znašal 1.294 EUR na mesec, prag za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 925 EUR na mesec. Stopnja tveganja revščine je bila najvišja v posavski (17,3 %) in podravski statistični regiji (15,5 %).«
Velik človek, prostovoljec, upornik, humanitarec so oznake, s katerimi se opisuje profesorja Borisa Krabonjo. Kaj vam osebno oznaka humanitarec pomeni?
V bistvu humanitarec je tisto, kar jaz še dolgo časa ne bom. To je človek, ki svoje življenje izključno podredi skrbi za sočloveka. In to v popolnosti, brez kompromisno. Sebe ne vidim kot humanitarca, ker še vedno mi zmanjkuje časa za veliko število ljudi, ki potrebujejo pomoč. Prepričujejo me, da se to ne more rešiti, ampak na to floskulo ne pristanem. Zdi se mi, da pravzaprav vsakdo lahko svet reši, s svojim delom, vztrajnostjo in požrtvovalnostjo; s tem da jasno v ospredju mora biti človek. Zato jaz še lep čas ne bom humanitarec, sem pa na tej poti in delam, da bi to nekoč postal.
Pred humanitarno dejavnostjo UP-ornika in Žvižgača ste se javnosti predstavili s projektom 6 milijonov ladjic za 6 milijonov žrtev holokavsta, kjer so dijaki Srednje ekonomske šole Maribor katerim so se pridružile tudi številne druge srednje šole, pa vrtci, domovi za ostarele in celo nekatera podjetja, ki so gubali ladjice iz odpadnega papirja; s ciljem akcije, da bi skupaj izdelali 6 milijonov ladjic, od katerih bi vsaka ladjica predstavljala eno žrtev holokavsta. Ali je bil to zametek današnje poti?
Absolutno. To je bila moja generalka, kjer sem preveril koliko lahko aktiviram ljudi za neko dobro delo. Takrat je meni postalo jasno, da s svojim načinom komunikacije z javnostjo, z načinom razmišljanja, v bistvu lahko aktiviram eno kritično maso ljudi, ki na zelo podoben način razmišlja o tem svetu in o krivicah, ki se še vedno dogajajo ljudem. In to je začetek te moje poti po kateri sedaj skupaj z Uporniki hodim in delam.
Kot profesorju zgodovine so vam jasni vzorci, ki se ponavljajo skozi čas. Ali se skozi zgodovino človeštvo po vašem mnenju tudi kaj nauči?
Žal ne. Menim pa, da se zgodovina v nobenem primeru ne ponavlja, samo ljudje ostajamo enaki tepci. Pri tem bi izpostavil ali so številke žrtev tako pomembne? Namreč meni se zdi, da vsaka oseba, ki je žrtev česarkoli ali je to zgodba, ki je vezana z zgodovino kot v primeru holokavsta, ali genocidi po svetu, ki se še vedno dogajajo, ali resnično mora biti podana neka številka, zato da človeka pretrese? Vsak človek, ki je žrtev kakršne koli zlorabe, nasilja ali je nekako porinjen, ne po svoji krivdi, na neko stransko pot, da je to katastrofa. In da številka ni pomembna. In to mi zveni v glavi, še iz srednje šole, ko je moja profesorica rekla, ja milijon žrtev je relativna stvar, ampak če med temi ona oseba, ki je tebi osebno blizu, je pa absolutno popolna katastrofa. In iz tega izhajam tudi sam. S tem mislim, da če je en človek žrtev česarkoli, je to katastrofa za celotno človeštvo.
Kaj je bil povod za ustanovitev humanitarnega društva?
Okrog leta 2008 je bilo kar nekaj mehanizmov, ki so v meni sprožili plaz ogorčenosti nad situacijo v kateri živim, ki je bil povezan tudi z nenehnim strahom, da bi pred avditorijem svojih dijakov bil neverodostojen, se pravi, da bi učil eno, delal pa drugo. In to dvoje v profesiji, ki jo opravljam ne sme biti. Če želim, da mi dijaki prisluhnejo, da me slišijo, potem moram tudi v praksi živeti to, kar pripovedujem. Se pravi borit se proti vsem oblikam nestrpnosti ter se po svojih najboljših močeh truditi za vse ljudi, ne samo za svoje otroke.
Pred UP-ornikom je bilo humanitarno društvo Žvižgač. Društvo ste lansko leto zapustili, deluje pa, kakor da vam je tovrstna izkušnja bila velika lekcija in rana.
V bistvu je bil to skok v vodo, brez da bi preveril, kolik je globoka in koliko je vroča ali mrzla. Z enakim entuziazmom kot UP-ornika sem se takrat lotil tudi Žvižgača. Ampak, zgodila se je ena situacija, ki je dokaj normalen pojav v skupini ljudi, ki hrepenijo po oblasti. Znotraj žvižgača je nastala situacija, ko je Boris dobil protiutež v želji po vodenju. Meni načeloma nič to ne pomeni. Naučil pa sem se, da moram držati vse vajeti v svojih rokah, to ne pomeni, da omejujem svobodo, ampak da absolutno dam jasno vedeti, da karkoli se bo narobe zgodilo, prevzamem absolutno odgovornost jaz. Pri iskanju sodelavcev na področju prostovoljstva moraš biti zelo previden, ker je zelo malo ljudi, ki bi ta pojem razumeli. V tem se mnogokrat poskuša iskati nadomestke za neuspešno življenjsko kariero ali službeno kariero, tudi pohlep se pojavi, ko se na TRR začne nalagati večja količina denarja in posledično začnejo nastajati neke ideje, hkrati pa začnejo ljudi prsti srbeti, tudi v prostovoljstvu. Zato mislim, da je upornik danes zelo varen, trden ravno zato, ker smo se vsi skupaj trdno naučili. Neke stvari se enostavno ne dajo z demokracijo. Tukaj sem zelo jasen, strog in brezkompromisen, tudi pri centih se zna zgoditi, da povzdignem svoj glas. Je pa to bila velika rana, zaradi katere sem bil tri mesece popolnoma na tleh. To mi je bil eden hujših udarcev. Takrat sem tudi rekel, nikoli več nobenega društva. Ampak zarečenega kruha se največ poje.
Tri mesece kasneje se rodi UP-ornik.
Bil je pritisk s strani patra Bogdana Knavsa, ki je že prej imel humanitarno društvo s statusom organizacije. Preko Facebooka me je kontaktiral in mi dejal, da mi podarja društvo s statusom organizacije. Sprva sem to zavrnil, češ ne morete mi podariti statusa organizacije, ker je zelo dolga pot do tega statusa, saj ga država ne rada podeli; kot drugo, pa ne veste, kdo sem; v končni fazi, vi ste pater, frančiškanski menih, jaz sem zelo levo, rdečo usmerjen. Nakar mi je on hitro razložil, da si jaz to pravzaprav samo domišljam, da je v meni eni sama pobožnost in me je celo prepričeval, da verjamem v boga, čeprav sem ateist. Tu sva prišla do enih zelo simpatičnih dialogov, nakar sem status organizacije sprejel. UP-ornik je novo ime za staro organizacijo. Leta 2007 je upornik že obstajal, ampak pod drugim imenom. Mi smo nato spremenili ime, statut ter namembnost in razširil dejavnost. Pater je podelil vse pravice, da to zadevo lahko prevzamem jaz, kot Boris Krabonja. Zahteval pa sem, da je on častni član UP-ornika, ki ga lahko ga kadarkoli vzame ali zapre, če zazna, da bi bilo karkoli narobe; to je njegova pravica, ki je v statutu tudi zapisana. Je pa tudi edini človek, kateremu dovolim, da se pogovarjava o veri, katero smatram kot zelo intimno stvar.
K vam prihajajo po pomoč številni ljudje, kako ob vseh zgodbah ohraniti čustveno distanco in katera zgodba se vas je najbolj dotaknila?
V obdobju od Žvižgača do Upornika je bilo krepko več kot tisoč ljudi, ki smo jim pomagali. Na žalostne zgodbe nisem imun, ampak enostavno, do danes smo vedno našli neko rešitev, moram pa povedati, da sem se tudi tu v pisarni kdaj razjokal. Nekateri problemi se rešujejo na daljše obdobje, drugi na krajše. Ker delamo timsko je lažje prenašati izpovedi, saj se veliko pogovarjamo in predebatiramo stvari, predvsem z Nino. In ko vidiš, da se zadeve premikajo, dajejo en občutek varnosti in miru. Izkušnja, ki se me je najbolj dotaknila je zagotovo primer Duleta iz Kidričevega. Situacija je bila dokaj zapletena in ni šlo dovolj hitro. Človek je naredil samomor. Šlo pa je za znesek 1.600 evrov. To me je precej pretreslo in vrglo iz ravnovesja.
In zgodba o prevari?
Zgodba o ženski, ki je prišla k nam na invalidskem vozičku in pravi, da je mati sedmih otrok in mi smo ji dva meseca pomagali. Tudi pomislil nisem, da bi kdo, ki je na vozičku, lahko bil prevarant. Gospa je prišla po pomoč, z njo sta bila mož in snaha. Bila je na vozičku, sam sem jo celo pomagal nesti po stopnicah. Mi smo ji pomagali dva meseca. Enega dne nam je na Uporniku zmanjkalo bonov in sem skočil do socialne trgovine Sotra. Najprej sem pri policah videl moškega, ki se je zelo nenavadno, živčno vedel, kar je pritegnilo mojo pozornost. Ko pa sem se sprehodil med policami, pa mi je postalo jasno, da je tam tudi njegova žena, ki se je sprehajala med policami in ni bila na vozičku. Vzel sem bone in odšel nazaj v pisarno. Poklical sem to gospo, če se lahko zglasi pri nas, da neke stvari razjasnimo. Prišla je hladnokrvna, brez vozička, a z masko na obrazu, češ da ima tuberkulozo. Trdila je, da ona nikoli ni rekla, da je invalid. Bil sem jezen predvsem nase, saj bi en sam klik na Facebooku bil dovolj, saj gospa ima slike iz Triglava in drugod. Denar, gre za 200 evrov, sem na tekoči račun društva vrnil iz svojega žepa.
Kakšen je proces, v kolikor se nekdo obrne k vam na pomoč?
Osnovne zadeve stojijo tako, da ne počnemo nič več na daljavo, nobenih pisem, nobenih sporočil prek Facebooka, nobenih mailov, ničesar, ampak se je potrebno zglasiti osebno v pisarni. Potem pa tako kot na Centru za socialno delo prinesti s seboj izpiske iz TRR-ja in odločbe. Zelo veliko se da prepoznati, ko se s človekom pogovarjaš, namreč če imajo kaj za bregom se hitro zavozlajo.
In sodelovanje s Centrom za socialno delo Maribor?
Žal s Centrom za socialno delo-CSD zelo težko sodelujemo iz preprostega razloga, ker vedno znova dobim povratne informacije, da se po črki zakona nekaj ne da. UP-ornik je šolski primer, kako se da s štirimi prostovoljci doseči marsikaj. Center za socialno delo Maribor, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa imajo škarje in platno v svojih rokah in očitno 71 strokovnjakov iz mariborskega CSD.In se sprašujem, a ne bi mogoče staknili glave skupaj in vse te zakonske ovire, ki ljudi pahnejo v bedo, enostavno spremenili. Oni to možnost imajo. Druga stvar, ki me zelo jezi je, da po najlažji liniji odpora rečejo, se ne da saj imajo zakonske omejitve. Vse se da.
Drug drugega se izogibamo kar na veliko iz enega preprostega razloga, ker nimam energije, se ukvarjati z njimi. Raje grem sam svojo pot do upnikov in tistih, ki izvajajo izvršbe in deložacije. Z Javnim medobčinskim stanovanjskim skladom Maribor, Smreko, Energetiko, Staninvestom se bistveno lažje pogovarjam, kot pa z ljudmi na CSD-ju. Sem pa zelo užaljen, ko mi ti po telefonu razlagajo, kako so obremenjeni, kako veliko dela imajo in res ne vem komu to razlagajo. Če jaz v 8 urah ne morem opraviti svojega dela za katerega sem plačan in poklican, bom pač moral delati 10 ur ali 12. Dan ima 24 ur in počitek je nagrada za dobro opravljeno delo, to je moja filozofija.
Ali menite, da s svojim delovanjem prevzemate odgovornosti CSD-ja?
Če bi poznal odgovor na to vprašanje, bi povedal na glas in to tudi realiziral. Nimam pravega odgovora na to. Moja filozofija in filozofija UP-ornika je, kdorkoli potrka na ta vrata, mu moramo pomagati, po svojih najboljših močeh. Ali s tem dajemo potuho tistim CSD-ju, ministrstvu ne vem, o tem bo moral nekdo drug presojati.
Pravica do stanovanja od leta 1991 ni več zapisana v ustavi in zato ne velja za temeljno človeško pravico. V Mariboru, kjer je daleč največ deložiranih družin in posameznikov, so lani opravili 44 deložacij, za primerjavo v Ljubljani je bilo 27 deložacij. V številko so zajeti tisti, ki so se bili prisiljeni izseliti iz neprofitnih stanovanj, če bi k temu prišteli še tiste, ki so se prisilno izselili iz tržnih stanovanj in hiš, bi številka bila večja.
Porast deložacij se je zgodil po letu 2008. Leta 1991 je prišel Jazbinškov zakon, kjer so lahko ljudje zelo enostavno prišli do svoje nepremičnine. Imam občutek, da je bilo to sistemsko narejeno, sicer za to nimam dokazov, ampak domnevam, da so to storili namenoma. In sicer so pobrali ta denar, ki naj bi bil namenjen za stanovanjsko problematiko v Sloveniji, ki nikdar ni bila rešena in ta denar, ”bog si ga vedi” kje je. Hkrati pa je to ena zelo priročna stvar, ko država pride v eno hudo krizo, kar se je leta 2008 v Sloveniji res zgodilo, da pravzaprav začne ljudem trgat nepremičnino, ki se za zelo malo denarja na trgu proda. In glede nato, da se je nepremičninski trg popolnoma sesul, je to bila super zadeva, kako priti do poceni nepremičnin. Ko gredo stanovanja na dražbo, gredo za drobiž. Posamezniki, ki se na tem okoristijo, dajejo tem istim ljudem stanovanja v najem. Tako nastaja en začaran krog, s katerega bomo težko prišli ven, če ne bomo dali v ustavo, da je dom neodtujljiva pravica posameznika. In v 21. stoletju v državi, ki je v sredini Evrope, t. i. civilizirane Evrope, se to ne bi smelo dogajati.
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2016 je od vseh 280.000 oseb pod pragom tveganja revščine bilo 83.000 upokojencev (16,9 % od vseh upokojencev), od tega 57.000 upokojenih žensk in 26.000 upokojenih moških. Revščina je zajela starejše generacije, ki so imele zaupanje v sistem in danes jih je ta isti sistem potisnil med nevidne.
Ko sedi pred teboj človek, ki ima za seboj 40 let delovne dobe in živel v prepričanju, da je delal prav in da bo jesen življenja eno tako mirno obdobje, je pa pravzaprav moral priti k nam, prositi za pomoč, in ko mu poveš, od danes naprej lahko mirno spi, ker je njegov problem rešen, nakar se ta človek začne jokati; boli me, da to ne morejo videt ti ljudi, ki so to sprožili. Krivec je jasen. To je predzadnja in zadnja garnitura slovenske vlade, ki je brez slabe vesti reševala svojo lastno nesposobnost, zaradi katere je pahnila celotno državo v gromozansko recesijo z izgovorom, da je to svetovna kriza. Želim si, da bi ti ljudje prišli sem in si pogledali, kaj so naredili s temi ljudmi. Kako jih ni sram, teh vrlih politikov, da so bili pripravljeni spraviti svoje babice in dedke, na kolena. To so ljudje, ki so 40 let delali, ki so omogočili, da sem jaz danes to kar sem; da so politiki danes tam kjer so, so jim omogočile generacije, katero so nato pahnili v bedo in na kolena.
Pri mladih ljudeh so ti problemi rešljivi, kaj pa naj rečem upokojencu, da naj gre delat? Imeli smo primere, ko je upokojenka jedla mačjo hrano, sem prihajajo ljudje, ki niso par dni ničesar jedli. Kako naj upokojenec preživi z 273 evrov pokojnine? To je umiranje na obroke, to je socialni genocid. In to je odgovornost vseh nas.
Na socialnem omrežju lahko tudi vidimo, da vas nekateri ljudje napadajo, ker pomagate drugim.
Menim, da gre tukaj za dve zadevi, in sicer ali je nekdo v osnovi tako hudoben človek, ali pa UP-orniki pri posamezniku zbujamo slabo vest, ker jim nastavljamo ogledalo, kako so brezbrižni in neodgovorni do sočloveka je potem najenostavneje svojo lastno blato zlivati na drugem.
Kdo so podporniki Upornika?
To je armada ljudi, ki verjamejo, da se svet da spremeniti na boljše. In hvala Bogu, je teh veliko več.
Vas mika vstop v politične vode?
Ne. Jaz sem tu zato, da ljudem pomagam, politika pa je en spolzek teren, za katerega nisem čisto prepričan, da sem ga sposoben obvladati. Kakšna pol leta nazaj, sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi se odločil in kandidiral za župana. Prva misel, ki mi je prešinila je bila ta, da samo pod pogojem, da imam ob sebi celotno ekipo UP-ornika, ker s tem vem, da imam ob sebi ljudi, ki jim zaupam in s katerimi lahko delamo to, kar si zamislimo. In ker vem, da to ni realno, zagotovo ne bom šel v politične vode.
Ali ste up ali uporniki?
Odvisno kdo se z nami pogovarja. Če se z nami pogovarjajo ljudje, ki prijahajo k nam po pomoč, smo mi njihov up, če pa se na nas obrnejo politiki, pa smo uporniki. Izjemna je podpora mojih upornikov do mene, v bistvu me čuvajo, dostikrat potegnejo nazaj, ko sem jaz nekje na robu prepada. Štirje prostovoljci, Nina Popovič, Jan Blokar, Gregor Žižek, Jure Kavčič so osebe, ki jim stoodstotno zaupam in ki bistveno bolj ustvarjajo Upornika kot jaz.
[iframe src=”https://www.youtube.com/embed/K2rkWXyJlLU” width=”560″ height=”415″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no” frameborder=”0″ allowTransparency=”true” allowFullScreen=”true”]