Dragi Goran, pred tabo je velik plesni dogodek, ki si ga poimenoval Pod Isto Streho in ima dobrodelno noto, bo pa seveda plesni. Kaj vse se bo dogajalo v Plesno rekreacijskem centru JAM 22. 12.?
Res je, dogodek je zares velik v vseh možnih pogledih. V ospredju bodo ples, plesna zabava, druženje, povezovanje, združevanje in seveda dobrodelnost. Združili smo 17 plesnih šol in tako omogočili enkrat v celem letu skupno plesno zabavo za vse plesa željnih ne glede na to, iz katere plesne šole prihajajo. Plesni pari in skupine iz različnih plesnih šol se bodo prav tako predstavili v kratkem plesnem programu, ki ga bo povezoval g. Boštjan Bračič, obe prekrasni plesišči v JAM-u pa bosta imeli po dva priznana didžeja. Ker se zavedamo, da smo pravzaprav v Mariboru vsi Pod Isto Streho, smo se spomnili tudi tistih, ki jim trenutno življenje ni preveč plesno. Tako smo se povezali z izjemnim g. Borisom Krabonjo in izkupiček od prodanih vstopnic namenjamo trem družinam (mamam samohranilkam) v stiski.
Se bo res plesala samo salsa, kot piše v objavah, ali bodo tudi drugi plesni stili?
Pravzaprav vsako leto priredimo v decembru odmevnejšo Jingle JAM salsa zabavo. Letos smo jo precej razširili in zastavili dosti širše pa tudi preimenovali. Še zmeraj pa gre predvsem za salsa sceno, kar pomeni, da se bodo na glavnem plesišču plesali salsa (cubana, LA, portorican, New York, on2 …), bachata, čačača, kizomba … na sensual flooru pa bachata, kizomba, semba, zouk … Glede na to, da bo kar nekaj nastopajočih iz drugih plesnih stilov, se zna slišat tudi kakšna skladbica presenečenja.
Datum je vsekakor primeren, Slovenci pa smo tudi radodarni in dobrodelni. Koliko gledalcev pričakuješ oziroma aktivnih udeležencev ter zakaj si se sploh lotil tovrstnega dogodka?
Pričakujemo dober odziv, saj bodo predstavniki plesnih šol znali prenesti bistvene značilnosti dogodka. Težko napovedujem s številkami, pomembno je, da se zavemo, da ima združevanje posebno moč, je nujno potrebno za lastno zadovoljstvo, za ples in lahko pomaga tudi drugim. Veseli smo vsake prodane karte, saj gre ravno ta denar za omenjene družine.
Veš, da ste v Mariboru rekorderji po številu plesnih šol oziroma klubov v Sloveniji? Uradno vas je po zadnjem štetju 22, ti pa si jih uspel zbrati Pod Isto Streho kar 17. Kako ti je to uspelo glede na to, da se slovenski plesni svet ne vrti ravno v isti smeri?
Vem, tudi sam sem prišel do podobne številke in očitno še narašča in sem raje nehal šteti. Ne bi se želel preveč spuščati v to, verjamem, da si vsak želi deliti svoje radosti ob plesu tudi z drugimi in vsi se trudimo po svojih najboljših močeh za ples! Zmeraj sem se rad odzval na katerikoli plesni zabavi, festival, nastop. Plesni učitelji se dobro poznamo med sabo in glede na to, da sam poučujem že nekaj časa in poznam naravo dela, spoštujem vsakogar, ki se s tem ukvarja. Zdi se mi, da je morda to tisto, kar je ohranilo vezi z vsemi, in ob sami ideji so se ljudje odzvali. Sicer pa to ni tako težko, če se zberemo zares tisti, ki želimo plesu dobro. Moramo tudi priznati, da je Maribor dal veliko število odličnih plesalk in plesalcev!
Se ti zdi, da plesalci potrebujejo menedžerja, da jim ureja plesne nastope, angažmaje itd.?
Zdi se mi, da obstaja veliko faktorjev, ki vplivajo na to odločitev. Po moje je od primera do primera različno. Odvisno od zvrsti plesa, kakovosti, številčnosti skupine (plesnih parov), prepoznavnosti itd. Vsekakor je lažje, če je plesalec ‘samo’ plesalec in počne tisto, kar najbolje zna, menedžer pa seveda to pridno izkoristi in to zna ‘prodati’ Slišim, da se je kar nekaj naših plesalcev znašlo v tujini, na daljnem vzhodu, ampak, to je spet tujina, tu mi še nismo.
Nekoč si bil aktiven plesalec, kaj počneš zdaj poleg že omenjenega dobrodelnega plesa?
V prvi vrsti poučujem glasbo v osnovni šoli, vodim zbore (otroški in mladinski), šolske bende, v popoldanskem času poučujem tolkala v programu, imenovanem ‘mini šola tolkal’, in poučujem salso, bachato. Preprosto ne gre brez afro-kubanskih ritmov in plesa, zato tudi slogan našega GM Studia – v ritmu strasti.
Kako gledaš danes nazaj na svojo plesno kariero latin in standard plesalca, kaj se je najbolj spremenilo in kaj čisto nič ali pa samo malo?
Predvsem sem hvaležen plesu in vsem, ki so mi omogočili, da sem se z njim ukvarjal, razvijal, živel. V prvi vrsti seveda staršem, ki sta me podpirala, tudi če ni bilo lahko, še posebej v finančnem delu, potem vrstnikom in njihovim staršem, s katerimi smo stkali močne vezi in ustvarili nepozabne trenutke na treningih, potovanjih. Najbolj se spomnim tekem v tujini, ko smo bili zares kot ena velika srečna družina, čeprav med sabo tekmovalci. Mama kakšne plesalke je bila mama za vse, starejši klubski vzorniki, ki so poskrbeli za naše frizure in puder, kot starejši bratje in sestre … Imel sem pa po moje tudi najboljše trenerje za tisti čas. Moja prva plesna starša Branko in Alenka Bohak sta me popeljala v resnejši, tekmovalni svet plesa, in to zelo uspešno, za to jima bom vedno hvaležen. Razvojna pot se je nadaljevala pri Ambroževih v plesni šoli Urška v Ljubljani. Takrat so me Tomaž, Barbara in Nataša z odprtimi rokami sprejeli pod svoje okrilje in ples je dobil neizmerne razsežnosti. To je obdobje, ki je po moji oceni izjemno pozitivno vplivalo na osebnostni in plesni razvoj, saj so bili ob meni krasni ljudje in odlični pedagogi. Kot tekmovalec sem izjemno ponosen na svoje dosežke, saj sem za tisto obdobje pravzaprav dosegel vse, kar je bilo pomembno. Poleg rednih kvalifikacijskih tekem in državnih prvenstev so ‘padli’ naslovi tudi v tujini na Kopenhagen open, pa Birmingham, Dunaj, Cervia … najbolj v spominu pa seveda eden in edini Blackpool (junior standard). Po tem ni bilo nič več enako.
Danes spoznavam ples na sto drugih načinov. Vedno z novih, različnih perspektiv. Bodisi kot glasbenik, koreograf, pedagog, organizator, pa tudi plesalec – netekmovalec. Hvaležen za razumevanje in ‘dril’ iz mladostniškega obdobja, ko vem, kako priti do želenih gibov, zdaj bolj ustvarjam in se izražam ob glasbi v danem trenutku. Rekel bi, da je to ključna razlika v primerjavi z vnaprej določeno koreografijo, ko niti ne veš, kakšna bo skladba, razen njenega osnovnega ritma.
Ti je bilo kdaj žal, da nisi ostal plesalec?
Včasih da, včasih ne. Odvisno, kako se vzame. Plesalec sem še vedno, tako da tu ni neke izgube. Da pa bi pogrešal tekmovalni ples, pa nikakor. Zdi se mi, da je preveč zgrešen sistem in morda tudi nerealen, tako da tu ni obžalovanj, razen tega, da je, tako kot je. Morda me včasih zamika, da bi imel več časa in bi lahko ustvaril kakšno posebno točko, se z njo izrazil, poslal kakšno sporočilo. No, realnost je trenutno taka, da ima dan še zmeraj samo 24 ur in je glede na obveznosti to nemogoče.
Si reden spremljevalec plesne scene? Kje te najdemo, na kakšnih predstavah, tekmah, dogodkih?
Plesno sceno sem nekako zamenjal. Zdaj se moj plesni svet vrti okrog salse. Zato, če nisem na kakšni ‘domači’ salsa zabavi (od Sistiana, Kopra, Ljubljane, Celja do Maribora, Zagreba in Gradca), sem prav gotovo na kakšnem festivalu, ki so večinoma v tujini (Salsa Latina Istriana Pula, CSSF Rovinj, Beach Splash Šibenik, MSSF Ljubljana, Viena salsa congress, Bachaturo idr.). To so posebni vikend paketi izobraževalno-zabavne narave z obilico dobre glasbe in množico, ki čuti do plesa podobno.
In kakšne energije te ob gledanju prevevajo?
Najbolj me prevzame interpretacija plesalca. Akrobatiko, hitrost, ‘spinanje’ se lahko naučiš in ti vzame dih samo za kakšen trenutek, dva. Takim vsa čast! Ampak najbolj me prepričajo pristna gibna izražanja in domiselne kreacije na vsak inštrument, ki ga je moč slišati v skladbi. Včasih gre za temperamentne ritme, ko se nastopajočim ‘strga’, včasih pa za mehkobo gibanja, čist odvisno. Takrat pač ne morem nadzorovati vzhičenosti, pritiska v prsnem košu, kurje polti in rosnega očesa. Skratka, rad vidim ‘ples’ in ne ‘drila’ brez vsebine.
Glede na to, da smo na koncu leta, zapiši, kakšno je bilo minulo leto in kaj si želiš v prihodnjem?
Minulo leto je bilo pestro, zelo pozitivno, garaško, polno uspeha. Ravno v novembru smo praznovali prvo obletnico GM Studia in moram priznati, da si nisem mislil, da bomo dosegli takšne rezultate. Poleg številnih tečajev in zabav, ki smo jih organizirali in izvedli, je še tu kopica mednarodno priznanih inštruktorjev, ki smo jih gostili, ogromno otrok, ki so ‘padli’ v svet tolkal in ‘nahecali’ starše, da jim kupijo bobne in zdaj veselo ropotajo doma. Začela se je ustvarjati nova masa ljudi, ki plesu in zabavam daje priložnost in se ima ob tem prav ‘fajn’. Pomembno se mi zdi, da se ljudem ples predstavi na več plasteh in da postane del njihovega vsakdana. Naši sosedje Avstrijci imajo to super ‘poštimano’. Tako kot pri nas večina mladostnikov naredi vozniški izpit, tako se v Gradcu vpišejo v plesni tečaj. Zdi se mi, kot da je to zanje nepisano pravilo in del kulture. Seveda največja zahvala za vse uspešne podvige gre moji Lari, ki mi je zmeraj stala ob strani in me podpirala.
Želel bi si, da se naš Maribor prebudi in povezovanje plesnih šol spodbudi večje število ljudi k plesu. S tem je posledično možno delati tudi na kakovosti, ki pa nam krepko manjka. Rad bi, da se ljudje poglobijo v ples, ker se s tem tudi poglobijo vase. Moja velika želja je, da bi končno resno začeli plesati salso on2, ki ponuja še toliko več interpretacije glasbe. In tudi to so razlogi, zakaj organiziramo dobrodelni plesni dogodek Pod Isto Streho.
Tvoj moto v življenju pa je …
Uh, se mi zdi, da je to čisto odvisno od obdobja v življenju. Še najbolj so mi ostali v spominu tisti prvi iz osnovne šole, ki so pol v ‘hecu’, pol pa zares, kot so recimo: ‘Dance or die’ (pleši ali umri, op. p.), ‘Once a dancer, always a dancer’ (enkrat plesalec, vedno plesalec, op. p.) itd. Sicer pa se mi zdi, da se je težko odločiti za eno misel in pri tem vztrajati, saj se ves čas spreminjamo. Morda bi veljalo, da se je treba zavedati, da nam je vsem dan določen čas, kaj bomo z njim naredili, pa je odvisno od nas samih.
Na koncu pa še ena rima na temo Parada plesa.
S Parado plesa razgrne se zavesa naše plesne scene, za plesalce in za ‘fêne’.