Vroče junijsko sonce neusmiljeno pripeka, ko se pred stavbo v mariborski industrijski coni zbere gruča ljudi. Matere z vozički, najstniki s pogledi, obrnjenimi v tla, moški in ženske, med njimi tudi invalidi, si stiskajo dlani in se spodbujajo, vsi čakajo, da se odpro vrata humanitarne organizacije Upornik. Prišli so po prehrambne bone, morda jim celo plačajo katero izmed položnic in kupijo nujno potrebna zdravila. Sami si tega ne morejo »privoščiti« – na mesec jim ostane manj kot sto evrov.
V žepu nimam niti centa (Katarina, 38 let, mati samohranilka)
»Brez kamere, prosim, imam dva otroka,« tiho pristopi 38-letna Katarina, ki je pripravljena zaupati svojo zgodbo. Ja mati samohranilka, sin bo kmalu dopolnil 18 let, hči šteje zgolj 10 mesecev. Trenutno prejema 400 evrov porodniške, za najemnino in stroške stanovanja odšteje 300 evrov mesečno. »Ne vem, ali mi boste verjeli ali ne, ampak trenutno nimam v žepu niti centa. Živim s tem, kar mi dajo na Rdečem križu, in tem, s čimer mi pomagajo na Uporniku. S sto evri na mesec ni lahko, zagotovo si nihče tega ne želi, ampak žal je tako.«
Po 12 ur za 30 evrov
Njena socialna stiska je še toliko večja, ker morata skupaj z bivšim partnerjem odplačevati kredit, ki sta ga najela, ko je bila še zaposlena. »Kupila sva hišo, bivšemu partnerju so vzeli vse, ker ni finančno sposoben, a kredit je treba vseeno odplačati. Tako živim v začaranem krogu, nimam denarja, si sposodim, ne morem vrniti in to se nenehno ponavlja.«
Pred nekaj leti je bila Katarina zaposlena v trgovini, ko je izgubila službo, pa je denar služila kot natakarica po gostilnah. Delala je po 12 ur na dan za 30 evrov plačila. Na črno. Porodniška se ji počasi izteka in upa, da bo našla delo: »Prijavila se bom na zavod za zaposlovanje, redno pregledujem tudi objave za delo na facebooku, želim si v službo, med ljudi, da ne razmišljam toliko o življenju, ki res ni rožnato.«
Strah me je, da bom postal brezdomec (Srečko, 55 let, vojni veteran)
Srečko je dolga leta delal v rudniku Trbovlje-Hrastnik, nato pa ga je premamila taksi služba pri zasebniku. »Že takoj na začetku sem mu povedal, da imam težave s križem,« pripoveduje, »potem pa me je šef po prvi bolniški vrgel na cesto. Tako sem ostal brez obeh služb.« Pred šestimi leti je zaradi psihičnega nasilja partnerice pristal v psihiatrični bolnišnici. »Pobral sem se, čeprav še imam težave,« pove, »najhuje pa je, da mi partnerica ne dovoli stika z 19-letnim sinom, ki ima cerebralno paralizo. To me ubija.«
Živi sam, s 460 evri na mesec, od tega je 240 evrov veteranskega dodatka, saj se je leta 1991 kot vojak boril za samostojno Slovenijo. Za stroške in najemnino odšteje 270 evrov mesečno, plačuje pa tudi preživnino za sina. »Rade volje bi dal, če bi imel, ampak denarja res nimam. Vsak mesec moram plačati 109 evrov preživnine, na grbi imam še 4000 evrov preživninskega sklada. Na vratih mi nenehno visijo sodni izvršitelji. Ko jim povem, da denarja nimam, umaknejo izvršbo, potem pa spet pridejo. Klical sem jih, se poskusil z njimi dogovoriti, pa nič ne pomaga, oni zahtevajo svoje. Toliko časa se bodo igrali, da bom na koncu postal brezdomec. Nihče v tej državi te ne posluša, obupaš, res.« Ko ga vprašam, ali si kdaj privošči dopust, me začudeno pogleda: »Ste nori, kak dopust! Ni šans!«
Maribor – tempirana bomba
S takšnimi in podobnimi srce parajočimi zgodbami se vsakodnevno sooča ustanovitelj in srce Upornika Boris Krabonja, ki vsako noč od osme pa do druge ure zjutraj sedi za računalnikom, piše, objavlja, pošilja prošnje in razmišlja, kje bi še lahko staknil denar za te ljudi, ki, kot pravi, sicer ne bodo preživeli. Večina izmed njih je upokojencev z najnižjimi pokojninami ter očetov samohranilcev in mater samohranilk. »Maribor je tempirana socialna bomba. Vsak dan je več ljudi pod pragom revščine.« Trenutno imajo na seznamu 456 ljudi, ki nujno potrebujejo pomoč v obliki prehrambnih bonov, oblačil, zdravil, plačevanja položnic, najbolj pa jih pestijo deložacije.
Želite pomagati?
Če želite pomagati najrevnejšim prebivalcem Maribora in okolice, lahko denar nakažete na račun društva Upornik SI56 6100 0001 3621 087, referenca je SI99, namen pa CHAR. Pomoč v obliki hrane ali darilnih bonov za posamezne trgovine lahko dostavite v njihove prostore, na ulico Kraljeviča Marka 14 v Mariboru, ob četrtkih med 16. in 19. uro.
Z dobrodelnim koncertom, ki ga je Upornik v Slovenskem narodnem gledališču Maribor izvedel v torek zvečer, je društvo samo z vstopnicami pridobilo okoli 5000 evrov, nekaj več pa še s prostovoljnimi prispevki, ki so jih zbirali na koncertu. Denar bodo v prvi vrsti namenili štirim upokojencem, ki jim grozi deložacija. Za dosedanjo in prihodnjo pomoč se vsem najlepše zahvaljujejo.