Boris Krabonja, čistilec družbene umazanije. Kot učitelj zgodovine na mariborski Srednji ekonomski šoli dijake uči o velikih resnicah, ki ne smejo biti pozabljene. Tudi z vsakoletnimi izleti v Auschwitz. Kot prostovoljec je gibalo društva Up-ornik, ki vsak mesec plačuje položnice več kot šeststo revežem, ki jih je sistem zavrgel. Med njimi so predvsem obubožani upokojenci in samohranilke. Boris Krabonja se vsak dan srečuje s posledicami naraščajočega razslojevanja in poblagovljenja človeškega življenja. Pa vendar mu niti na misel ne pride, da bi odnehal. S svojim zgledom dokazuje, da je mogoče živeti solidarnost.

 

Vaše društvo se imenuje Up-ornik. Proti čemu se upirate in za kaj?

Proti sistemu, ki je izgubil kompas že pred 25 leti, ko so nam s floskulami o svobodi in demokratizaciji na zelo eleganten način prodali turbokapitalizem, ki ubija vse, ki se v njem ne znajdejo. S tem mislim predvsem na upokojence in ljudi z nižjo izobrazbo ter posameznike, ki so proti svoji volji pahnjeni v revščino. In tega je vedno več; opažam, da so kljub veliki, nekje petodstotni gospodarski rasti reveži samo še večji reveži. Morda bomo pripadniki srednjega sloja od tega razvoja še imeli kakšno minimalno korist, ljudje na dnu piramide pa zagotovo nobene. To je tisto, kar me moti, in proti temu se upiramo.

 

Vi torej na terenu iz prve roke zaznavate, da se razslojevanje zaostruje?

Absolutno. To je tudi cilj sistema, ki ga imamo. Le tako lahko manjšina, ki ima v lasti večino kapitala, drži preostanek prebivalstva v pokorščini. Revežu dajo še ravno toliko, da ne crkne od lakote, obenem pa se boji za tisti košček kruha, ki mu je še preostal.

 

Pa verjetno dobi še ravno toliko, da ne gre protestirat na ulico.

To pa je namen bonbončkov, ki jih politika vsake toliko časa nakloni ljudem. Tudi ljudje, ki hodijo k nam po pomoč, ob njih pozabijo na okoliščine, v katerih so se znašli. In se odpovedo preblisku, da bi šli na ulico.

 

Sta med temi bonbončki tudi povišanji zneskov minimalne plače za 25 evrov in socialne pomoči za 34 evrov, ki ju je nedavno podelila odhajajoča vlada?

To je več kot očitno. Takšen je pač odnos turbokapitalizma do človeka. »Dvignili smo ti minimalca in socialno podporo, kaj pa bi še rad?« Pa oba veva, da ti zneski ne zadostujejo za človeka dostojno življenje. Če bi socialno pomoč povišali za dvesto evrov, bi bila še zmeraj prenizka.

 

Se je za ljudi, s katerimi delate v Up-orniku, s temi povišanji življenje kakorkoli spremenilo?

Čisto nič. Še zmeraj prihajajo k nam po pomoč in še zmeraj so v strahu, ali bodo lahko plačali položnice in se izognili izvršbam in deložacijam. Prihaja obdobje v letu, ko sem najbolj na trnih. Iztekajo se namreč zadnji roki, do katerih so lahko dolžniki še podaljševali agonijo z neplačevanjem položnic za gretje med zimo; sledil bo vsakoletni val izvršb in deložacij in nikoli ne morem predvideti, koliko jih bo. Lani smo jih imeli toliko, da so skoraj pokopale naše društvo.

 

Koliko je to?

Leta 2017 nam je s skr ajnimi močmi nekako uspelo poravnati obveznosti za petnajst deložacij in še vsaj dvajset izvršb. Poleg tega smo poplačali še nekaj večjih položnic, s čimer smo še nekaj tovrstnih postopkov preprečili v zadnjih trenutkih. In dosegli, da so ti ubogi ljudje lahko obdržali vsaj streho nad glavo. Za kako dolgo, pa ne vem. Samo za poplačilo položnic smo porabili približno 120 tisoč evrov.

 

Kdo pa so donatorji, od katerih ste dobili ta sredstva?

Povsem običajni ljudje. Takšni, s katerimi se nisem v živo nikoli srečal, pa vendar podpirajo naša prizadevanja. Približno 1300 posameznikov nam bolj ali manj redno nakazuje denar, doslej pa nas je finančno podprlo okoli 170 podjetij.

 

Pred intervjujem sem si ogledal poročila, ki jih na spletu objavljate vsak mesec. Zabeležena je vsaka transakcija, prav tako so navedena imena donatorjev in prve črke njihovih priimkov. Tako sem med njimi iskal tudi znane štajerske menedžerje, na primer Matjaža K., sicer enega od arhitektov bančne luknje, in Rada S., ki pomoči potrebnim bojda lahko uredi vsak kredit. Pa sem iskal zaman, še Andreja F. nisem našel med donatorji. Zakaj je tako? Zakaj malemu človeku pomaga le mali človek?

Ne vem, morda jih najdete med podporniki Karitasa ali Rdečega križa. Da jim ne bova delala krivice. Vsekakor pa imate prav, da omenjeni gospodje niso na seznamih donatorjev Up-orniku.

 

Solidarnost smo zamenjali za nakupovalna središča, resničnostne šove in drugi kič turbokapitalizma. Za drobnarije, ki nam ponudijo iluzijo in nas odvračajo od realnega sveta, ki ga več ne zmoremo prenesti.

 

Na drugi strani pa pomoči potrebnih verjetno ne manjka?

Žal res. Trenutno oskrbujemo 618 ljudi na mesec. To so posamezniki in posameznice, ki jim redno pomagamo. In glede na stanje v družbi se bojim, da bo njihovo število le še naraščalo.

 

Kakšna pa je struktura teh ljudi? Katere skupine prevladujejo?

Velika večina, od sedemdeset do osemdeset odstotkov, so upokojenci. Predvsem samski, torej bodisi vdovci in vdove ter ločenci in ločenke. Njihove pokojnine se gibljejo med 197 in 450 evri. Kar nekaj je tudi samohranilk, ki prejemajo socialno podporo in otroške dodatke, morebiti še alimente, če jim jih uspe iztožiti. Opažamo, da je to precejšnja težava. Marsikatera mati samohranilka ne bi živela v bedi, če bi bil njen bivši partner sposoben prevzeti vsaj del odgovornosti za svoja dejanja. Razumem, da se zveza ne obdrži, toda če imaš otroke, so tvoji in moraš poskrbeti zanje. Žal pa so sodni postopki v teh primerih predolgi; predstavljajte si mater samohranilko z dvema otrokoma, ki prejema minimalno plačo – v tistega pol leta, kolikor bo potrebovala, da bo iztožila svoje in dobila sredstva iz preživninskega sklada, se bo nabralo že toliko obveznosti, da jo bodo preplavile.

 

Torej je med socialno ogroženimi ljudmi, ki se obračajo na vas, znatno več žensk kot moških?

Tako je. Tudi med revnimi starostniki je večji del žensk. Če govoriva o Mariboru, gre v glavnem za nekdanje delavke tekstilne tovarne MTT, ki so bile že v izhodišču slabše plačane od moških sodelavcev. Danes so temu primerno nižje tudi njihove pokojnine, zaradi česar komaj preživijo. Nekaj pa je tudi nekdanjih gospodinj, ki so se odrekle karieram in ostale doma, da so skrbele za otroke; dokler so njihovi možje v danes tako zaničevanem socializmu zaslužili dovolj, da so preživljali družine, je še šlo. Ko pa so pomrli, so ostale same in z minimalnimi pokojninami. Kajti seveda nimajo polne delovne dobe in zato dobivajo po tristo evrov pokojnine ali še manj. In tukaj prideva do v nebo vpijoče laži ministrice za delo Anje Kopač Mrak, ki je javno zatrjevala, da pokojnine ne bodo nižje od petsto evrov.

 

V drobnem tisku pa je pisalo, da le za tiste, ki so v celoti oddelali 40 let delovne dobe. Tisti, ki so si jo dokupili, pa kljub svojemu prispevku v socialno blagajno niso bili deležni povišanja.

Vidite, takšne reči me razkurijo! Ta ministrica bi morala odgovarjati pred vsemi tistimi, ki jih je tako zavajala. In takih ljudi je samo v Mariboru malo morje. Vedeti morate, da je že val stečajev v 90. letih prejšnjega stoletja odnesel vrsto velikih zaposlovalcev, kot so bili TAM, Metalna in MTT. Še preden so ta podjetja šla v stečaj, so zniževala presežke delovne sile z množičnimi upokojitvami, ki so jih dopuščali takratni predpisi. No, ti ljudje seveda nimajo predpisanih 40 let delovne dobe in tako dobivajo bedne pokojnine. Pri čemer so jim centri za socialno delo po navodilih ministrice Kopačeve množično odvzemali varstvene dodatke, ki bi vsaj malo ublažili njihovo stisko. Ampak s tem se ministrica pač ni obremenjevala.

 

Kaj se je torej zgodilo z družbeno solidarnostjo, če ne znamo več poskrbeti za starejše?

Preprosto, izginila je. Oziroma smo jo zamenjali za nakupovalna središča, resničnostne šove in drugi kič turbokapitalizma. Za drobnarije, ki nam nudijo iluzijo in nas odvračajo od realnega sveta, ki ga več ne zmoremo prenesti. Ob takšni miselnosti ne moremo več govoriti o solidarnosti, vsaj ne na sistemski ravni.

 

Kakšne so posledice?

Zastrašujoče. Stari ljudje jedo mačjo hrano, pozimi zmrzujejo, skratka, životarijo. Imamo primer gospoda, ki je hud invalid in prejema nekaj več kot 200 evrov pokojnine. Sodelavka je uredila, da smo mu plačevali ogrevanje čez zimo, vendar ji kar ni hotel verjeti, da je to mogoče. Zaman mu je govorila, da je vse urejeno in da naj prižge radiatorje, ker bo sicer umrl. Po mesecu dni smo dobili položnico za ogrevanje v višini 20 evrov. Revež si preprosto ni upal ogrevati stanovanja, četudi smo mu zatrdili, da je za vse poskrbljeno. Šele sčasoma se je po malem navadil, da mu bomo res pomagali. S takšnimi zgodbami se srečujemo vsak dan. Nemalo revnih upokojencev obupa in stori samomor.

 

Kakšen pa je položaj mladih? Se tudi oni obračajo na vas?

Tukaj pa smo morali postaviti mejo. Nekaterim pomagamo, vendar gre za izjeme. Ostajamo osredotočeni na upokojence in samohranilke; preprosto si ne upamo razširiti delovanja še na mlade, ker se bojimo, da bi bil pritisk tolikšen, da ga Up-ornik več ne bi zmogel. Nimamo dovolj denarja, da bi odprli še to fronto. Pa vemo, da obstaja cela množica mladih ljudi, ki nimajo služb in živijo od socialne pomoči.

 

Temeljna mantra kapitalizma je, da so si za to krivi sami. In da bi lahko dosegli prav vse na svetu, če bi se le dovolj potrudili.

Takoj grem k ravnateljici in jo prosim za mesec dni neplačanega dopusta, da bom ta čas živel pri kapitalistu, ki res verjame v to in mi bo lahko dokazal resničnost te trditve. Da bom končno razumel, kako si lahko vsak posameznik zagotovi ustrezno življenje. Kakšne neumnosti, prosim vas! Menda ga ni človeka, ki bi res verjel kaj takega.

 

Zagovednežem, kot je gospodarski minister, ob plačah, ki jih prejemajo, pač ni težko klatiti nebuloz. Ti ljudje preprosto niso sposobni razumeti sveta, v katerem kdo ne more plačati položnic.

 

Seveda je – sam gospodarski minister Zdravko Počivalšek. Kaj se ne spomnite njegovega odgovora obubožanim prekarcem »Kdor ne dela, naj ne je!«?

Ko neoliberalci, kot je Počivalšek, govorijo o osebni odgovornosti, preprosto spregledajo dejstvo, da si nihče ne izbere revščine in da si nekateri ljudje res ne morejo pomagati sami. Večina jih je v globoki depresiji in vsakdo, ki je imel vsaj nekaj izkušenj z duševnimi težavami, bo vedel, kaj to pomeni. To pomeni, da je včasih že vstajanje iz postelje neznanski napor. Zagovednežem, kot je gospodarski minister, pa ob plačah, ki jih prejemajo, pač ni težko klatiti nebuloz. Ti ljudje preprosto niso sposobni razumeti sveta, v katerem kdo ne more plačati položnic, ker se njim to še v življenju ni zgodilo. Pa ne zato, ker bi bili kaj boljši od vseh revežev, nad katere se spravljajo. Daleč od tega. Ampak naši politiki so povečini ali tako neumni ali tako egocentrični, da tega ne sprevidijo.

 

Morda pa so v resnici zelo brihtni, ko gre za njihove položaje. Morda pa ste vi tisti, ki jim s svojo požrtvovalnostjo delate usluge in odvračate marginalizirano rajo od upora, ko namesto države čistite družbeno umazanijo?

To je moja velika dilema. Kadar sem slabe volje, me tudi zato prime, da bi vse skupaj pustil in rekel: »Zmenite se med seboj.« Po drugi strani pa vem, da tega ne bom storil. Ker preprosto ne smem, ne glede na vse. To mi je jasno vsak četrtek znova, ko se iz oči v oči srečam z reveži, ki se obračajo na nas s prošnjami za pomoč. Vem, da s tem podpiram lenobo države in njenih birokratov, vendar ne morem drugače. Nimam srca.

 

Doslej sva govorila o materialnih vidikih upora, zdaj pa se dotakniva še abstraktnih. Konkretno simbolnega boja, ki poteka na drugem področju vašega delovanja. Kako se kot učitelj zgodovine upirate pritiskom populizma, ki potvarja resnico in relativizira simbole sovraštva?

Tega upora se lotevam zelo previdno. Zavedam se, da je moj vpliv na dijake zastrašujoče velik in nikakor ga ne želim zlorabiti za manipulacije. Ves čas se sprašujem, koliko sploh smem vplivati na svetovni nazor posameznega dijaka oziroma dijakinje.

 

Če ne boste vi, bo to z veseljem storil nekdo drug. In to z bistveno slabšimi nameni. Na primer politični demagogi, nacionalistična društva, spletni troli in »domoljubni« zgodovinarji.

Hočem samo reči, da se zavedam, da ni absolutne resnice in da ni stoodstotnega jamstva, da je prav tisto, kar zagovarjam sam, dobro za vse ostale. Zato se trudim, da tudi v praksi s svojim delovanjem sledim temu, kar govorim v učilnici. Zato se ukvarjam s prostovoljstvom in pomočjo šibkejšim; sicer mi dijaki upravičeno ne bi verjeli, ko jim pridigam, da je dobro biti solidaren z ostalimi. S svojim zgledom jim skušam vsakodnevno dokazovati, da je solidarnost lahko del življenja – še več, da je nujni pogoj za kakovostno bivanje. Ker sam prevzemam odgovornost, jo lahko šele terjam tudi od njih. Zato lahko dijakom rečem, da se kje slučajno ne bi zgodilo, da jih ne bi videl na naslednjem protestu za pravico do abortusa. Če lahko pridem jaz s transparentom na Trg Leona Štuklja in se borim za ohranitev ustavne pravice, lahko pridejo tudi oni. Pa se je žal že velikokrat zgodilo, da sem jaz bil tam, od mojih dijakov pa ni prišel nobeden.

 

Foto: Marko Pigac

 

In zakaj jih ni bilo?

(Vzdih) Ker jim ostali člani družbe v vsakdanjem življenju premalokrat damo vedeti, kako zelo pomembni so. Z veseljem jim ukazujemo, potem pa se čudimo, zakaj nimajo svojih stališč. Od vrtca naprej jim govorimo, kaj je prav in kaj ne, ne pustimo pa jim, da bi se učili na svojih napakah in predvsem, da bi se naučili prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Ali nedejanja. In ko pride čas, se tej odgovornosti raje izognejo.

 

Toda primer ameriških srednješolcev, ki so po strelskem pohodu na Floridi zanetili upor proti orožarskemu lobiju in zatresli stolček Donalda Trumpa, kaže, da najstniki le niso tako apatični, kot trdijo stereotipi. Bi se lahko na neki točki družbeno angažirali tudi slovenski mladostniki?

Seveda. Podobno kot v ZDA bi moralo priti do dogodka, ki bi posegel v sam smisel njihovih življenj. Težava pa je, da tudi po zaslugi izobraževalnega sistema svoje življenje dojemajo kot bolj ali manj nesmiselno. Šola jih namreč pita s suhoparnimi podatki, ne stori pa ničesar, da bi jim te informacije pomagala osmisliti in oblikovati v kontekst. To pa je eden od pogojev, da se človek zave, kaj je v življenju pomembno, in pristopi k oblikovanju kritične mase.

 

In naš šolski sistem tega ne omogoča?

Še več! Prepričan sem, da se je država z uvedbo mature lotila sistemskega poneumljanja in pasiviziranja bodočih državljanov in državljank. Iz potencialnih intelektualcev delajo napiflane opice. Matura ne dovoljuje samostojnega kritičnega razmišljanja. Poglejva samo esej za slovenščino – navodila so jasna, točno je določeno, kaj bi radi spraševalci slišali in kaj morajo dijaki napisati, da opravijo izpit. Ali pa zgodovino, kjer učni načrt predvideva samo učenje podatkov, ne pove pa ničesar o kontekstu. Velike dogodke je treba aktualizirati in izluščiti sporočilo za naš čas.

 

Kako se vi srečujete s tem izzivom?

Tako da jim pustim, da sami doumejo, zakaj je dobro, da si zapomnijo neki dogodek, in kaj od tega, kar jim moram povedati, lahko zbrišejo iz možganov. Spodbujam jih, da prevzemajo odgovornost in razmišljajo s svojo glavo. Najtežje vprašanje, ki jim ga lahko zastavim, je: »Kakšno je tvoje mnenje?« Pri čemer to mnenje ne more biti napačno. Mora pa biti originalno. Ni dovolj, da mi ga zgolj povedo, temveč ga morajo biti sposobni utemeljiti. Za to pa je že treba kaj prebrati.

 

Koliko let že vodite dijake na ekskurzijo v Auschwitz?

Začel sem leta 2004. Mislim, da sem jih letos peljal zadnjič. Preprosto ne zmorem več, pretežko je. Auschwitz me vedno znova pretrese do obisti in počasi postajam prestar za tolikšne psihične napore.

 
S svojim zgledom poskušam dijakom vsakodnevno dokazovati, da je solidarnost lahko del življenja – še več, da je nujen pogoj za kakovostno bivanje.

 

Kako pa se na izkušnjo odzovejo mladi?

Zelo čustveno. Letos sem peljal gor štiri skupine in spremljevalci, ki nam jih je priskrbela uprava tamkajšnjega muzeja, so mi kasneje dejali, da redko vidijo tako iskren čustveni odziv. Vseh pet ur, kolikor traja ogled, je bila skoraj popolna tišina. Vmes so se nekateri zlomili, nemalo jih je jokalo. Tako so se jih dotaknile usode taboriščnikov. To je bila zame največja nagrada. Zaradi takih reči je vredno početi, kar počnem.

 

Toda o holokavstu se v Sloveniji pri pouku zgodovine govori zelo malo. Kot o ostalih občutljivih temah iz druge svetovne vojne. To odpira prostor za manipulacije in zanikanja zgodovinskih resnic, ki se jih grejo razni »brščiči«. Ali je zgodovinska resnica za slovensko družbo preveč kompleksna ali pa, nasprotno, preveč enostavna?

Verjetno oboje. To nasprotje odpira široko polje, ki ga zasedajo Janez Janša in razni sumljivi »zgodovinarji«. Spomnim se, kako se mi je stemnilo pred očmi, ko se je Eva Irgl lotila odpiranja arhivov, češ, kako je to pomembno za demokracijo. Pa ne vem, ali gospa loči mesnico od zgodovinskega arhiva. Vsekakor ne razume, da vse, kar je v arhivih, še ni avtomatsko tudi za v javnost. Ne, ker bi kdo želel karkoli prikriti, temveč ker so nekatere vsebine preprosto preveč kompleksne za množice in ker jih je mogoče hitro zlorabiti v neprave namene. Zato pa imamo ustrezno usposobljene strokovnjake, ki znanstveno razlagajo zgodovinske fenomene in preprečujejo manipulacije. Ne more pa po dokumentih brskati prav vsakdo, ki ima pet minut časa … Treba se je zavedati, da so med evropskimi narodi samo Nemci dovolj dozoreli, da lahko objektivno zrejo v zgodovino svoje sramote. Veliki narodi, kot so Francozi in Angleži, raje gojijo zgodovino zmag. Nekaj pa nas je takšnih – poleg Slovencev na primer Čehi in Poljaki – ki vzdržujemo zgodovino trpljenja in mučeništva. Zato je za nas zgodovina razumljena kot nekaj bolečega, celo sovražnega. Doslej si nismo bili sposobni priznati, da nismo bili vedno zgolj pasivne žrtve, kot si pripisujemo od osamosvojitve.

 

Čez nekaj dni bo v Mariboru posvet o predlogu Zveze združenj borcev za vrednote NOB, da bi prepovedali nacistične in fašistične simbole. Kaj menite o tej pobudi?

Prihajam iz komunistične družine in po duši sem levičar. Zato sem prepričan, da so simboli fašizma in nacizma simboli zla. O tem ne more biti dvoma. Seveda mi lahko kdo ob tem oponese rdečo zvezdo kot simbol totalitarizma. Vendar na tovrstne kritike odgovarjam enako, kot učim svoje dijake. Da je treba ločiti med izvornim sporočilom simbola in kasnejšo manipulacijo. Komunizem se je rodil v 19. stoletju iz iskrene namere boja za delavske pravice, med drugo vojno pa je zvezda pomenila boj proti raznarodovalni politiki nacizma in fašizma. Po vojni pa se je žal zgodilo, kar se zgodi vedno, ko imajo oblast tepci – ne glede na to, ali delujejo pod svastiko ali pod rdečo zvezdo.

 

Rekli ste, da ste po duši levičar. Kaj to dandanes sploh še pomeni?

Ne oziram se na pomen, ki ga tej označbi pripisuje naš čas, temveč mi je pomembno predvsem, kaj pomeni zame osebno. In pomeni mi nekoga, ki je odprt za sočloveka in goji solidarnost; ki so mu blizu vrednote, ki so se izoblikovale v kritičnih trenutkih 20. stoletja; ki se zato izogiba rasnim, nacionalnim, verskim, spolnim in vsem ostalim predsodkom do ljudi. Levičar je zame nekdo, ki si na podlagi teh prepričanj aktivno prizadeva, da bi spremenil svet na bolje. Pri čemer je temu pripravljen podrediti tudi svoje zasebno življenje.

 

Zakaj potemtakem proletariat v Sloveniji voli skrajno desnico?

Verjetno zaradi razočaranja nad slovensko levico, ki ne opravlja svojega dela. Kar pomeni, da bi morala biti v vsakem trenutku zgled za vrednote, o katerih sem pravkar govoril. Bojim se, da se je tudi naša levica do neke mera »okravatila« in postala gosposka, s čimer se je odtujila od delavskega razreda. Pri tem ne govorim o istoimenski stranki, temveč o celotnem levem spektru slovenske politike. Iz katerega seveda izvzemam SD, ki zame sploh ni več omembe vredna … Od politične levice bi pričakoval, da se bo poenotila in brezkompromisno skupaj nastopila proti izključevanju in razslojevanju, ki smo mu sedaj priča. To so prave vsebine, ki bi se jim bilo treba v celoti posvetiti. Do neke točke ta boj lahko poteka v parlamentu – tukaj moram izpostaviti Franca Trčka, ki se zelo trudi – ko se stvari več ne premaknejo, pa je treba iti na ulico. Protesti so normalen del vsake zdrave demokracije. Poglejte na primer Francijo – tam prvi maj ni dan za čevapčiče, temveč je skoraj vsako leto rezerviran za demonstracije, s katerimi proletariat in marginalizirane skupine opozorijo nase in na svoje pravice.

 

Verjemite mi, da ni tako utopično, kot se sliši. Sam skušam živeti v skladu s temi pogledi, pa se mi doslej še ni zgodilo nič hujšega.

 

Vendarle pa boste šli na volitve.

Vsekakor. Želim si namreč prispevati, da bi Levica postala močnejša. Oni so bili namreč edina politična stranka, ki je pomagala tako meni kot Up-orniku in me podprla v težkih časih. Seveda so v predvolilnem obdobju začeli prihajati tudi drugi, vendar ne verjamem, da jim je šlo za kaj drugega kot publiciteto.

 

Kaj so torej alternative pobezljalemu turbokapitalizmu, ki sta ga na začetku pogovora omenili kot glavno tarčo vašega upora?

Ne vem, zakaj bi nekateri ljudje morali imeti toliko več, kolikor potrebujejo, drugi pa toliko manj. Ne vem, zakaj sem jaz kot učitelj plačan 1500 evrov, čistilka pa 400. V čem je njeno delo manj pomembno od mojega – če ga ne bo opravila, se bo naša šola prej ali slej zadušila v umazaniji? Vem, neke razlike morajo biti, vendar ne razumem, zakaj morajo biti tolikšne. Zato potrebujemo prerazporeditev družbenega bogastva. Ter več solidarnosti, da bomo znali poskrbeti za tiste, ki nimajo dostopa do njega. Verjemite mi, da ni tako utopično, kot se sliši. Sam skušam živeti v skladu s temi pogledi, pa se mi doslej še ni zgodilo nič hujšega. Ne tolčem pomanjkanja in še vedno imam več kot dovolj časa zase, za družino in prijatelje.

 

Česa pa si – seveda poleg najbolj nujnih materialnih dobrin, ki jim omogočajo preživetje – želijo ljudje, ki prihajajo k vam po pomoč?

Samo tega, da bi jih kdo slišal.

 
 
Vir: Mladina.si

Dodaj odgovor