15
Apr/2019
Objava: Grega
Kategorija: Novice

Avtor: Klemen Kladnik
 
 

Čas je da spišem par besed o petem maratonu.

Kot vsako leto sem tudi letos svoj hrbet posodil parim Humanitarnim društvom ki jih podpiram z vsem svojim bitjem – Boris Krabonja in Up-ornik, Matej Markovič in Never Give Up, Jure Poglajen in Državljani sveta + naša dobra ŠHD Resistentia. To smo, dobri ljudje s srcem na pravem mestu.
Letos sem pomagal še 1, 2, 3, GREMO in njihovemu projektu, kjer so za vsak pretečeni kilometer namenili denar in vse skupaj predali projektu Botrstvo. Evo – praktično vsa društva/projekti ki jim brezpogojno zaupam na enem kupu. In to na domačih tleh.

Dulcis in fundo – kolegica Ana s svojim sinom Timotejem letos ni uspela priti na tek – kilometri za njiju (in ni jih bilo malo!) so bili najbolj pomembni. Koliko smo mi prepeli skupaj?! Jooooo…. v tunelih, ko lepo odmeva? Bilo je vsega…

Tek sam je bil pričakovano neugoden. Jaz enostavno nisem narejen za te borbe s klanci, vetrom v prsa, pa spet klanci, pa spet veter pa… jovo na novo u krug. Še ko mi je veter pihal v hrbet se mi je zdelo kot da mi piha v prsa – ali pa sem bil “samo tako zjeban” da mi je bilo vseeno kam piha. Samo da neha.
Je pa bilo letos malo bolj zabavno to, da se je štart na 21km zgodil v Kopru in to kaki dve urci kasneje od našega štarta. Če se mene vpraša je to zmagovalna kombinacija. Toliko dobre volje in energije mi – trupla na repu mase – ne doživimo prav pogosto. Za tiste prve se navija, tisto maso v sredini se še počaka… ko pridemo mi na vrsto je po navadi vprašanje “a še tečejo????”. Ne, zalutal sem pa iščem domov. Res da moj tek zadnjih 22km ni podoben neki resni zadevi ampak jebiga, noga pred nogo šteje, korak za korakom, glava dol, muzika na struju in nekako se pretolčem skozi. Tečem. Pa četudi izgleda kot da samo vlečem noge. V moji glavi galopiram kot lipicanec gor na Krasu in lovim une kobile po prerijah, griva vihra v vetru. Letim prijatelji, LETIM! Pa eprav izgleda kot da se bom razletel.

Pot od Izole do Kopra, ko me je burja razpela kot Maxi Jeno na Barcolani in valda ne moreš naprej in potem vidiš to maso polmaratoncev ki ti ploskajo in en drugega spodbujamo in srečaš recimo Roberta Filiča – pa nisva se videla koliko – 7-8 let? Pa kr en folk, pa Ljuca Sanin soborec z lanskega Ironmana, pa Darko Skok, tudi soborec z Ironmana… pa oni sveži kot rožice, veter v hrbet, jaz skisan kot guzica, veter v prsa, “še samo 25 km do konca”. Šta ti je život… To je bila ultra motivacija – jebeš ti frajerje ki že tako gredo na pol poti dolgo rundo, potem jim pa še veter v hrbet piha. Lahko vam… VETER U PRSA! To smo heroji 🙂

 

 

Na poti nazaj vse po starem – samotar se vućem ko kišna glista, mučim se čez klance do tunelov. Vmes oddelam še intervju z Mefom, slikam se z Dušanom Mravljetom in se nekako prebijem do konca. V cilj pridem z Živo in Lio v paketu, Samo se je nekaj nećkal zadaj in je prišel po svoje. Oddelam še intervju, pozdravim vodjo reševalcev (hvala Igor!), stari dobro PeroPero se nekaj mota okoli, Rado Gregorič mi čestita (glas je pustil na koncert Mambo Kings večer prej) in obsedim. Prvič v življenju mi je bilo piko slabo po teku. Niti ne slabo … v resnici nisem mogel prav dihati. Par minutk, nič extra – ampak dovolj da mi je bilo jasno da sem si zaslužil tuširanje, pizzo (v resnici pizzo in pol), noge v luft, film (Intouchable – francoski film – ocena 11 od 10). Zdaj sem dovolj pri moči da lahko še to zaključim, potem spavanac, jutri lagano buđenje, poso, kuća in prav hitro bom nazaj v ritmu ko bom začel razmišljati na katero avanturo se bom podal. Cilj za letos je priti na Triglav in oddelati 75km Celje-Logarska dolina. To so cilji. Če me danes kdo vpraša bom Triglav videl samo če bom šel tja kaj zavarovat (in to z avtom, peš ne grem nikamor), Celje-Logarska pa morda poleti za dopust.

 

Nekaj statistike (po uri), da damo mučenje v pravo perspektivo:

42,63km, 5ur 4 minute bolj ali manj koordiniranega gibanja, 46006 korakov, pokurjenih 5474kcal (en soliden obrok v Gostilna Nimis Vanganel). 18 minut hitreje kot lani – je pa res, da je bila lani manj ugodna trasa.

 

Morda ni najbolj pomembno ampak že tretje leto zapored sem premočno zmagal v svoji konkurenci… nad 200cm.

Za konec še enkrat hvala organizatorjem ki vsako leto pripravite res lep dogodek. Morda še bolj kot organizatorjem pa hvala prostovoljcem ob progi – toliko energije in volje – še posebej ker počakate in poskrbite tudi za nas reveže na koncu. Vam je morda muka (pa čeprav ne pokažete!), nam pomeni vse! Če kdaj ne bom mogel teči na Istrskem maratonu bom prostovoljec. To je najmanj kar lahko naredim.

Posebna zahvala ekipi iz Pergole v Izoli. Da nisem TAKRAT uspel priti na WC… To bi bil spektakel!

Drugo leto spet!

Dodaj odgovor