Humanitarna društva se srečujejo tudi z birokratskimi zapleti.
Po podatkih Statističnega urada Slovenije kar 16 odstotkov upokojencev ali skoraj vsak peti živi pod pragom tveganja revščine.
Revni in socialno izključeni upokojenci se skrivajo med štirimi stenami. S svojo revščino, ki je neočitna, diskretna, tako ne nadlegujejo nikogar. Nikomur ne povzročajo slabe vesti. Če jih srečate na ulici, se vam niti ne sanja, v kakšni bedi živijo ti ljudje, ki so večinoma delali vse življenje, vzgajali otroke in bili produktivni člani družbe. Družbe, ki jih je na stara leta dobesedno izpljunila.
Justina Škof iz Maribora je vzgojila tri otroke, ima 27 let delovne dobe, delala je v tovarni za tekočim trakom in dolga desetletja skrbela za moža paraplegika, ki je zaradi posledic hude sladkorne bolezni pred dvema letoma umrl. Zdaj ima po možu 209 evrov pokojnine, kar pa ne zadostuje niti za poplačilo mesečnih položnic. Stanuje v garsonjeri stanovanjskega sklada, vendar ji grozi deložacija, saj ima za več kot 3.000 evrov dolgov, kar je za osebo s tako nizkimi dohodki nemogoče poravnati.
Justini Škof, ki ji pri 209 evrov visoki pokojnini grozi deložacija, lahko pomagate z nakazilom na
TRR: SI56 6100 0001 3621 087
Referenca SI99
Namen: CHAR – za Justino Škof
Boris Krabonja, profesor zgodovine, ob prostem času pa tudi znani humanitarec humanitarne organizacije Up-ornik, opozarja, da pri svojem humanitarnem delu srečuje veliko upokojencev, ki zaradi nizkih pokojnin ne zmorejo poravnati tekočih življenjskih stroškov. Zato so zdrsnili v dolgove, pretijo jim deložacije, brezdomstvo.
“Od 2008 do 2016 so v večini primerov dolgovi nastali, ne zaradi nespametnega ravnanja z denarjem, ampak zato, ker je kriza, ki je nastopila v Sloveniji, pravzaprav udarila samo najnižji sloj prebivalstva.” pravi Boris Krabonja in poudarja, da v konkretnih primerih, ki jih srečuje pri svojem humanitarnem delu, ne zaznava učinkov odpisa dolgov najrevnejšim.
“To, kar je gospa Kopačeva tako srčno in na dolgo razlagala o odpisu dolga … tega ne zaznavam,” je kritičen do ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Boris Krabonja prek svojega humanitarnega društva za gospo Justino Škof zbira denar, vendar pravi, da so dolgovi socialno ogroženih, ki jim pretijo deložacije, za takšno majhno humanitarno društvo, kot je njihovo, prevelik zalogaj. Poleg tega se srečujejo tudi z birokratskimi zapleti, saj jim nikakor ne uspe urediti pravno-formalnega statusa humanitarnega društva Up-ornik z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa čeprav rešujejo primere, ki so v pristojnosti prav tega ministrstva.
“To razumem kot klasičen primer birokratske ignorance, da si v vseh teh letih ne zaslužim enega varnega plutja, ne zase, ampak za ljudi, ki jim iskreno pomagam, potem mislim, da je to rahlo nagajanje. Če sem zelo prijazen in zelo blag.” dodaja Boris Krabonja.