Boris Krabonja, profesor zgodovine, prostovoljni humanitarec, Up-ornik in štajerska osebnost leta v izboru bralcev Večera.
Krabonja je v Mariboru zvezda. Ne zato, ker je dobil naziv štajerska osebnost leta, ampak zato, ker to, kar dela, sijoče, briljantno in globoko zasenči vsako etablirano zvezdo. Osvetljuje tisto, kar je temačno, skrito, in tiste, ki so potisnjeni v brezno, na dno. Rešuje stiske, revščino ljudi. Brezplačno, kot prostovoljec v društvu Up-ornik, ki je z donacijami pretežno posameznikov pomagalo mnogim pred lakoto, izvršbami, deložacijami. Kritiki, nejeverneži se z njegovim početjem ne strinjajo, menijo, da je revščina sistemska črna luknja, v kateri naj bi bilo na robu revščine ali pod njim 400.000 Slovencev, preglomazna za solo reševalca.
Gospod ali raje tovariš Krabonja …
“Če si upate tovariš, je to okej.”
… ljudje so vas razglasili za osebnost leta. Na podobnih izborih pogosto zmagajo vam podobni ljudje s čutom za človeka. Sisteme, oblast, podjetja pa pretežno vodijo ljudje z deficitom tega čuta. Kako si to razlagate?
“To je glavni pokazatelj, da je z našo družbo nekaj hudo narobe. To je rdeči alarm. Za prejeti naziv sem iskreno vesel in počaščen. Po drugi strani pa me je zaskrbelo in se mi zdi, da bi na mojem mestu, ko sem na odru prejemal nagrado, moral stati nekdo drug, kakšen uspešen gospodarstvenik ali znanstvenik. Ti so tisti, ki voz vlečejo naprej. Humanitarci zgolj dajemo obliž na globoke rane, ki so jih prizadejali drugi. To, da sem učitelj, je moje poslanstvo. Po tem bi me morala prepoznati država ali ljudje, ne po tem, kar opravljam v svojem prostem času. Čeprav menim, da je poskrbeti za sočloveka moja dolžnost kot državljana.”
Je profesor zgodovine na srednji ekonomski šoli v Mariboru in oče dveh otrok. Pogovarjava se zvečer v učilnici zgodovine. Na steni izstopajo plakati Marilyn Monroe, Johna Lennona in Mone Lize. Kaj jim je skupnega? Idoli, muze? Vsi trije, Marilynka, Lennon in Leonardo da Vinci, so bili dislektiki. Krabonjevi dijaki dobijo nestandardne nauke. Na steni visita tudi avtentična taboriščna obleka in Goyeva slika Saturn žre svojega otroka. Kakšna je razlika med njima? Prva je spomin na strašljivo realnost, druga je fikcija, umetnost s kruto vsebino. A razlika je pomembna. Boris rešuje kruto resničnost. Govori odkrito, osupljivo, o travmah, tujih in svojih. Nedvomno ima dar za pripovedovanje, akcijo in pretanjeno čutenje.
Kam vodijo ta nečloveškost, zveličavnost prava, stremljenje po lastni zmagi, statusu, dobičku, prelaganje odgovornosti na druge?
“V odtujenost. Svojo dušo smo hudiču prodali leta 1991, ko smo se odločili za turbokapitalizem in so središča našega življenja postali nakupovalni centri in internet, preko katerega komuniciramo z ljudmi, ki si jih pravzaprav želimo v svoji bližini. Pogosto mi je hudo, da izgubljamo empatijo do sočloveka. Ne morem razumeti, da nekdo prosi pomoč in je zavrnjen. Včasih mi kdo reče, kako je mogoče, da pomagaš pijanki, Romom, ki kradejo, in onemu, ki izigrava sistem. Pa saj ženska ni kriva, da je pijanka, ne more si pomagati sama. V 21. stoletju vemo, da je to bolezen, odvisnost. Najbolj polni očitkov so tisti, ki sistem največkrat izigrajo, ne plačujejo davkov, se izogibajo državljanskim dolžnostim. Sicer pa sistem tako izigravamo vsi, vsak na svoj način.”
Ker je sistem slab?
“Seveda. Vsak človek je v svojem bistvu dober, zlo pride na plano, kadar sistem ne deluje. V našem sistemu se hlepi po statusu, pomembno je poudariti, kdo si. Jaz sem profesor. Pa kaj? To je navadni naziv, ki ni vreden pol žlice tople vode. Za tem nazivom mora biti človek. Sem pa bil nad sodržavljani zelo razočaran pred dvema letoma, ko je bila strašanska gonja proti nesrečnikom, ki so prihajali z vojnega območja. Kdo smo mi, da sodimo ljudi, ki so šli skozi pekel vojne? Nihče od nas ni doživel vojne razen naših babic in dedkov. “
Pravite, da ne verjamete v demokracijo, ampak v solidarnost. Kako to prebuditi, da bi postala množična, vsakdanja, sistemska?
“To je tako kot pri odvisnosti. Zdravljenje traja dvakrat dlje, kot je trajala odvisnost. Enako je pri zdravljenju sočutja. Če smo izgubili občutek do človeka recimo zadnjih 15 letih, bo torej okrevanje trajalo kar dolgo. Ampak sočutnih ljudi je kljub vsemu veliko.”
Vas ne mika, da bi šli v politiko in sistem spreminjali od znotraj?
“Ne, politične kariere ne bom delal, dal sem tudi to obljubo. Premalo sem diplomatski. Ljudje v Levici so mi simpatični zaradi nazorov, kot stranka pa mi niso blizu. Nimam želje biti politik. Ljudje, ki so iskreni, sočutni in želijo spreminjati svet, ne bodo šli v politiko in na oblast, ker je tam demokracija votla, nič.”
S humanitarnostjo ste začeli kot solist, leta 2015 prerasli v društvo Žvižgač in nato nehali le žvižgati. Začeli ste orati po sistemu z novim društvom v Up-ornik, v katerem več kot 500 ljudi vidi up.
“Trenutno se aktivno srečujemo s 538 ljudmi. Večina je samskih upokojencev z zelo nizkimi pokojninami. To je najbolj ranljiva skupina prebivalstva in sram me je, da z njimi delajo, kot da so ničvredni, čeprav so nam omogočili, da smo mi vsi danes to, kar smo. V krizi se jim je odtrgalo njihov zaslužek, za katerega so delali celo življenje, brez sramu in krivde se jih je pustilo na cedilu. Pri tem ne more vzdržati noben argument gospe (ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, op. p.) Kopač Mrakove niti njeno sklicevanje na finančnega ministra, pri meni je odpadla kot ‘knof na gatah’, ko je ljudem odvzela varstveni dodatek. Kot ministrico za socialo vidim osebo, ki bo tako glasna kot jaz, ki bo ob nesprejemljivih potezah eksplodirala. Jasno mi je, zakaj ti ljudje ne eksplodirajo. Ker se bojijo za svoje pozicije. Jaz se za svojo ne bojim. Zavedam se tudi, da me lahko utišajo kadarkoli.”
So bili kakšni poskusi utišanja?
“Bilo je nekaj porodnih krčev vodstva šole, ki ni povsem razumelo mojega delovanja. Recimo, če se javno deklariram za skrajnega levičarja, je to provokacija. Politika me zanima toliko kot lanski sneg pa zime res ne maram. Ampak kolektiv me podpira. Šola ima dolgo tradicijo humanitarnosti.”
Če se vrneva še k stiskam ljudi.
“V tem letu smo rešili 15 deložacij, dve še rešujemo. Največji dosežek, uspeh letošnjega leta, pa je možnost odprtega pogovora z javnimi in stanovanjskimi podjetji, kot so javni stanovanjski sklad, Smreka, Indoma … Toplo mi je bilo pri srcu, ko me je poklicala pravnica Smreke s sporočilom, da bodo nekomu odpisali 600 evrov obresti, ker mi zaupajo, da bo dolg poplačan. To sem dojel kot priznanje, da so me začeli jemati resno in da konstruktivno rešujejo probleme. Kako luksuzno živijo javna podjetja, ni moja okupacija, globalne situacije ne morem rešiti, za društvo Up-ornik so velika zmaga že majhni koraki.”
Katere metode so najbolj učinkovite, ko rešujete tuji dolg pri kakšnem uradniku? Ali bolj vžge metoda slinarjev, če uporabim besedo Svetlane Makarovič, ali bolj robantenje?
“Očitno imam v genih, igralec Primož Bezjak je moj bratranec, da znam tudi igrati. Hitro zaznam, kaj moram narediti, pri katerem človeku gre zlepa, pri katerem zgrda. Imam pa še eno prednost, da nič ne delam za sebe, kar pomeni, da nimam nobenih zadržkov, kadar prosim za drugega. Nekdo me je posrečeno imenoval, da sem dobra kombinacija prostitutke in klošarja, ki prosi na cesti. Znam dobro prositi in se dobro prostituirati.”
Vaše uporništvo, vztrajanje ne more imeti zaledja le v racionalnem zavedanju stisk, krivic, najbrž ju poganja kaj močnejšega, tudi čustvenega. Kaj je najbolj izoblikovalo, izbrusilo vaš karakter?
“Človek gre od otroštva skozi različne faze. V nekem trenutku se je moj svet sesul. Zbolel sem, več kot deset let sem bil odvisnež in tako izpostavil svoja dva otroka, česar si nikoli ne bom oprostil. Družina je mnogo bolj trpela kot jaz, prizadel sem jo. Racionalno sem vedel, da delam narobe, emocionalno ni šlo drugače. Nato me je sprejela skupina terapevtov za motnje hranjenja, imel sem ekstremno anoreksijo in bulimijo, ki mi je pokazala, da je življenje sestavljeno iz plusov in minusov in da nikoli nobena stran ne pretehta. Šel sem skozi fazo vračanja, vpogleda nazaj, kanaliziranja čustvenih stisk, frustracij. V bistvu sem se ponovno rodil. Danes sem neskončno hvaležen, da so mi v trenutku, ko sem bil bilka, ki vegetira, na najnižji točki svojega življenja, iskreno pomagali. To je bila najboljša šola, da sem si rekel, točno to želim početi tudi jaz – pomagati brezkompromisno, brezpogojno. Po dobrem letu intenzivnega zdravljenja so me postavili na noge, na zemljo. Lahko sem šel na maturantski ples svojih sinov. Lahko ju spremljam, kako dozorevata. Še vedno sem lahko s svojimi dijaki. Bistveno je, da kolikor si iskren do sebe, toliko si lahko iskren do drugih.”
Zato vam ljudje zaupajo.
“Največjo potrditev, da delam prav, mi daje zaupanje dijakov, ki mi povedo zelo intimne, težke zgodbe, od fizičnih, psihičnih zlorab do finančnih stisk. Pri Up-orniku pa ljudje kar bruhajo bolečino iz sebe. To so žrtve pijancev, partnerjev, pogosto mamice z otroki, dolgotrajno revni in brezposelni, psihični in fizični bolniki, ker jih je država pohodila, kar me precej potre, zaboli, zapeče. Ker je toliko ljudi s problemi, časa za čustveni zlom in notranji dialog sam s sabo nimam več veliko. Še pa tulim kdaj.”
Jim pomagate finančno ali poskušate razvozlati tudi vzroke težav?
“Veliko mi ne moremo, ker so naše možnosti omejene, saj smo le prostovoljna organizacija, zato jim predlagamo tudi druge institucije. Naša velika dodana vrednost je pravnica Sanja, ker se veliko težav da rešiti na pravnem področju.”
Vmes ste tudi obupavali, odnehali.
“Malo sem ‘drama queen’, vsega, kar napišem na facebooku, ko imam svojih črnih pet minut, ni dobro brati, bolje je ignorirati. Zdaj smo v ulici Kraljeviča Marka v Mariboru, kjer nam je Klima Petek brezplačno dala prostore, vsak četrtek, ko smo tam, nas pred vrati čaka 50 do 60 ljudi.”
Je vašo pomoč že kdo poskušal zlorabiti, zmanipulirati?
“Seveda se najdejo tudi takšni. Na primer preprodajajo bone za hrano. Najbolj pa me je nagnila gospa na invalidskem vozičku, mati šestih ali sedmih otrok, iz Celja. Takoj smo ji pomagali. Dva meseca kasneje sem jo zagledal, kako normalno hodi. Najbolj jezen sem bil nase, ker je nisem prej kliknil na facebooku, na katerem je objavila sliko sebe na Triglavu, in bi jo v treh sekundah razkrinkal. Ves denar, ki smo ji ga dali kot društvo, sem vrnil iz svojega žepa, ker je to bila moja napaka. Moj naloga je, da preverjam.”
Ste to žensko še kdaj srečali?
“Poklical sem jo in prosil, naj pride na razgovor. Mrtvo hladno je prišla brez vozička, čez usta je imela zavezano masko, ker naj bi bila imela tuberkulozo, in mi dejala, da nikoli ni rekla, da je invalidna. To so ljudje, ki so v takšni stiski, da so pripravljeni marsikaj storiti in potrebujejo pomoč, vendar na drugačen način.”
Kako ugotavljate, kdo resnično potrebuje pomoč? Katere dokaze želite?
“Odločbo centra za socialno delo, dokazila o prejemkih in šest izpiskov s transakcijskega računa, s katerih se da razbrati porabo denarja. Naučil sem se, da ljudem nikoli ne dajemo gotovine, čeprav so zato jezni, ampak jim plačamo račune. Up-orniki se zelo nagaramo, da vsak teden zberemo vsaj 2000 evrov, kolikor potrebujemo zgolj za hrano.”
Če dobro pogledamo, dobrodelnosti niti ni malo. Obstajajo različni klubi, društva, organizacije, ki se na ta način često le samopromovirajo, si perejo slabo vest, porabijo denar denimo za potovanja do revežev, namesto za reveže. Koliko kvazidobrotnikov srečujete? Kje jih je največ, v politiki?
“Politike že a priori vidim kot krivce za stanje. Je pa Up-ornik s pomočjo podžupana Saše Pelka dobil 7500 evrov od mariborskih javnih podjetij, kar nam veliko pomeni. Poznam veliko poštenih, iskrenih dobrodelnežev, Anito Ogulin, Ninno Kozorog, Petro Greiner, brata Drevenšek, Metoda Dolinška in še koga, ki sem ga pozabil. Verjamem, da se dogajajo tudi anomalije. Humanitarne in dobrodelne organizacije smo premalo pod drobnogledom nadzora. Želim si, da bi Up-ornika kdo prišel preverit, ker morda delamo kaj narobe. Vesel bom inšpekcije.”
Ampak razlika je, če delaš narobe nevede ali naklepno.
“Na koncu lahko nenamerna napaka v javnosti izpade namerna. Je pa dejstvo, da kot dobrodelnež lahko hitro kaj pospraviš v svoj žep. Zato Up-ornik vsakemu donatorju omogoča popoln vpogled v poslovanje, lahko zraven pripeljejo svojega finančnika. Mesečno objavljamo tudi transakcije, smo za transparentnost. Prav je, da tudi nas preverjajo, kaj in kako delamo.”
Gospodarstvo se vzpenja, pravi statistika. Napovedi so dobre tudi za Maribor. Koliko to občutite?
“Nič.”
Koliko direktorjev vas je povabilo na kavo in vam ponudilo donacijo?
“Sestankov z direktorji nisem imel, vabili me tudi niso. Ampak jih razumem, ker so s prošnjami za pomoč najbrž bombardirani. Pomagalo nam je več kot sto podjetij in podjetnikov. S kosili nas že ves čas podpira Mikro+Polo.”
Aktivni in ažurni ste na facebooku. Kakšno stališče imate do družbenih omrežij in forumov, kjer lahko vsak pod krinko anonimnosti izživlja svoje fobije, žali kogarkoli?
“To je dvorezen meč. Takoj ko se pojaviš v javnosti, moraš računati, da te bo del populacije popljuval na svoj način, tudi primitiven. Vendar Up-orniku facebook veliko daje, če ga ugasnejo, je z Up-ornikom konec. Na ta način namreč hitro pridemo do prepoznavnosti in denarja, ker spletna mreža hitro lansira informacije masi. Učinkovit je tudi sistem zbiranja denarja preko SMS-sporočil. Imam pa tudi negativne izkušnje, ko sem na facebooku napisal, da bom pomagal beguncem, ker pač pomagam vsem ljudem. Padale so žaljivke, grožnje, tudi mojima sinovoma, seveda anonimnežev. Ampak to so retardiranci in nesmiselno se je ukvarjati z njimi, najboljše jih je blokirati. V besednem dvoboju, vendar na zelo kulturnem nivoju, sva bila tudi z gospodom Toninom (Matejem Toninom iz NSi, op. p.), ko je Janševa vlada govorila, da je treba zategniti pasove. Napisal sem mu, da je tepec, kar mi je globoko zameril, in da naj pride mojim dijakom, ki nimajo denarja za malico, povedat, naj si zategnejo pas.”
Bi še enkrat uporabili to slabšalno besedo tepec?
“Seveda. Ker zategovanje pasu, zato da bo polna državna malha, so nebuloze. Žal je bedaku treba povedati, da je bedak na njegov način, da te sliši.”
Na ksenofobijo ste še posebno občutljivi, mar ne?
“Tu imam ničelno toleranco.”
Kaj menite o Trumpu, tudi v kontekstu ksenofobije, prepovedi vstopa v ZDA državljanom Sirije, Čada, Irana in drugih držav?
“Trump je odraz realnega stanja v globalnem svetu. Je le karikirana podoba zahodne civilizacije in ogledalo vseh nas.”
Zgodovino imate v malem prstu. Svet so korenito spreminjale vojne, revolucije, katastrofe. Nekoč so ga vodili močni voditelji, velesile, danes multinacionalke, ki prejemajo tudi državne milijone, kot jih bo v Sloveniji na primer Magna. Kaj bo spremenilo svet?
“Multinacionalke imajo takšen kapital, da imajo v rokah vse vajeti. V Sloveniji so najbrž dimenzije bolj nedolžne, manj očitne. Ampak kapital je tisti, ki nas usmerja, tudi v vojne in katastrofe. Če ne bomo hitro osvojili solidarnosti, nas čaka huda katarza. Zadnja kriza je ljudi spravila na minimum, bojijo se, da lahko padejo še nižje. Rast neonacizma v Evropi je zatrašujoča, retorika poveličevanja totalitarnih sistemov, tudi komunizma, pa je zelo nevarna. Desničarski populizem je všečen. Dovolj je, da se postaviš v čredo, kričiš in si del množice, ni treba biti pameten, izobražen. Da je družba zdrava, pa mora biti razdeljena na tretjino intelektualcev, gonilno silo, ki daje družbi vonj, barvo in okus, na tretjino, ki jo predstavlja srečni sloj z vrtom, službico, nedeljskim kosilom, pivom pred televizorjem in očiščenim avtom. Zadnja tretjina je proletariat, pokazatelj kritične točke, kdaj so ljudje pripravljeni iti v upor, revolucijo. V krasnem novem svetu kapitala so zminimalizirali intelektualce, ker izobrazba ni več pomembna, saj štancamo načitane opice, ki ne razumejo, kaj čitajo. A za to niso same krive. Zminimalizirali so tudi najnižjo plast. In kaj nam ostane? Čreda ovac, ki se zadovolji s kruhom in igrami v nakupovalnih centrih in resničnostnih šovih. To je mehka, vodljiva masa brez lastne hrbtenice. V Mariboru je krasen primer tega shizofrena naklonjenost nogometnemu klubu. Vse spoštovanje do njihovih športnih rezultatov, to, kar se dogaja na tribunah in okoli stadiona, pa nima zveze s športom.”
Vsak sistem se enkrat konča. Je nujna katastrofa?
“Je. Pred francosko revolucijo so stradali 70 let, preden je kritična masa vdrla na ulice. Takšnih grozovitih revežev, kot so v Indiji, Burkina Fasu in Sierri Leone, pri nas še nimamo. Ker imajo vsak dan en sendvič, čeprav bi jim jih pripadalo pet, ne bodo šli v upor. Paralizirani so. Ko bodo izgubili še to malenkost, bo revolucija. Te pa so krvave. Francozi so se pobirali 120 let.”
“Mladi danes niso nič drugačni, kot smo bili mi,” meni Krabonja. “Menjali so stacionarni telefon z mobilnim. Mi smo ždeli pred televizorjem, oni na internetu. Mladostnik med 15. in 19. letom ima en sam problem, kako bo lep, viden, opažen, kje bo prvič dobil ljubezen in začel seksati. Ne moremo pričakovati, da bo razmišljal z našo glavo in našimi izkušnjami, in da bo šola zanj najlepša stvar.”
Kaj jim najbolj manjka? “Pozornost. Doma in v šoli. Moramo jim dati možnost, da bodo poleteli.”
Profesorji imate priložnost, da sooblikujete mlade ljudi. Vaše metode so neustaljene, menda dijake peljete tudi v Auschwitz.
“Sem posebnež, ves čas v nizkem startu, ker imajo dijaki pravico do celega človeka pri pouku in jim ne sme biti dolgčas. Ne morejo mladi od 15. do 19. leta doživljati katarzo ob nekem zgodovinskem dejstvu. Ko vidim, da jim pogledi padajo, naredim kakšno neumnost, skočim na kateder ali povem kakšno mehko porno varianto iz zgodovine in takoj se jim odprejo oči in našpičijo ušesa. Vprašajte jih, kaj pomeni dvignjeni sredinec. Pomeni, jaz sem zmagovalec, ker so vojaki v stoletni vojni loke napenjali s sredinskim prstom, saj je le s tem mogoče najbolj natančno napeti lok. Imam privilegij, da lahko svoj včasih celo fanatični boj za človekove pravice prenašam na dijake. Pri razsvetljenstvu je prva učna stvar deklaracija človekovih in državljanskih pravic, skratka človekova pravica do življenja je stara 250 let. Dijake prosim, naj pozabijo vse podatke, imena in kretenizme, ki jih učim, le tega stavka ne – ne brcajte ljudi, poskušajte jim dati roko. Dijaki so eliksir mojega življenja, neverjetno energijo imajo in iskreno se jim zahvaljujem, koliko mi dajejo.”