Boris Krabonja, neke vrste robin hood Maribora, prvi človek humanitarnega društva UPornik in srednješolski profesor, ki aktivno spreminja nepravični, izkoriščevalski svet, je bil prejšnji teden tarča zaničevanj, neodobravanja, da novači ljudi na dvomljiv dogodek. Vabil jih je res, tudi dogodek velja vzeti z rezervo, obsodbe pa so pretirane, prenagle. Niso dovolj, da bi človeka in učitelja, kot je Boris Krabonja, prepustili hijenam in utrjevalcem pokvarjenega sistema.
UPornik je po družbenem omrežju pozval ljudi, naj se konec februarja udeležijo brezplačne prezentacije podjetja Dirs, ki se ukvarja z direktno prodajo posteljnine z magneti. Dobrodelno društvo naj bi namreč v zameno za udeležbo 72 ljudi na Dirsovem srečanju z večerjo in predstavitvijo izdelkov prejelo 2500 evrov. Krabonji je najbrž že poskakovalo srce, kako bodo s temi cekini rešili še kakšnega Slovenca pred življenjem na cesti. Na morebitne zanke prodajnega stroja ni niti pomislil. Nobenih drugih pogojev ni bilo. Nobenemu udeležencu srečanja ni treba ničesar kupiti! Klicaj. Ne pika. Čeprav se ve, da obstaja možnost, da bi koga kljub dogovoru zaneslo in bi kupil kakšno čudežno odejico in sfrčkal denar, ob potezi UPornika uporniški duh vriska, navija. Če bi uporniki na propagandnem srečanju odigrali pasivneže, bi bilo mogoče zaznati prevratništvo, rušenje utečenih praks, odlično gverilsko akcijo. Ampak so si včeraj premislili, Krabonja pravi, da se umikajo, dogodka ne bodo izpeljali, ker ne želijo ničesar obžalovati. Previdnost je mati modrosti.
A če bi šli v igro, se mi zdi potegniti denar za pomoč človeku na dnu direktno in transparentno od podjetij, ki neposredno vlečejo denar od ljudi, posrečeno. Videti je kot nastavljanje zrcala. Goli akt pridobivanja denarja društva tako ne bi bil nič drugačen ali slabši, kot je modus operandi podjetja. V obeh primerih gre za potegovanje novcev. Z eno pomembno razliko, da je namen društva še vedno nesebičen, človekoljuben, nedobičkonosen. Bistveno v vsej zadevi je to: če bi podjetje Dirs res dalo kaj na dobrodelnost in bi iskreno, neoportunistično želelo pomagati, bi UPorniku podarilo 2500 evrov brezpogojno, ne pa, da denar pogojuje z nabiranjem ljudi za njihov promocijski dogodek in ustvarja stisko. Pri prihodkih 1,8 milijona evrov in 60.000 evrih dobička Dirsu ta znesek najbrž ne bi bil problem. In ni samo UPornik tisti, ki ga je našel Dirs. S tem podjetjem je kvazi donatorske posle sklenilo že več društev.
Če bi podjetje res dalo kaj na dobrodelnost, bi UPorniku podarilo 2500 evrov brezpogojno
Dirs ima na spletni strani kot reference za izdelek Painflex, magnetno podlago z energijskim in zaščitnim vplivom na človeka, objavljena certifikata Inštituta za bioelektromagnetiko in novo biologijo in licenco hrvaškega združenja za naravno, energijsko in duhovno medicino, ki pa ji je veljavnost že potekla. Njegov lastnik in direktor je Peter Weisskopf iz Züricha. Na sedežu Dirsa v Ljubljani ga ni bilo mogoče dobiti. Tam dela telefonistka, ki nič ne (po)ve. Ve pa, da je šef iz Švice. O njem ali pa gre za njegovega soimenjaka, ki je prav tako Švicar in se enako ukvarja s prodajo, je v tujih virih mogoče prebrati marsikaj zanimivega. Nekemu Petru Weisskopfu so recimo očitali nečiste, neetične poslovne prakse, zlorabo osebnih podatkov in dogodek, s katerega naj bi bili ob obisku policije pobegnili njegovi akviziterji.
Metode podjetij, ki se ukvarjajo z direktno prodajo, lahko gredo zelo daleč in po stranskih, nemilostnih poteh. Vem iz lastnih izkušenj – eno takšnih podjetij me je, potem ko sem si predstavitev njihovih izdelkov ogledala v živo in pisala o pretkanih prijemih, kazensko preganjalo. Z zaporno kaznijo mi je grozil še lastnik podjetja. Nisem klonila, čeprav so pritiskali s hudičevim odvetnikom in z močjo kapitala.
Na koncu je tudi sodno kladivo udarilo po njiju. Vendar podjetje in podjetnik lepo živita naprej in delata po starem. Je pa dobro vedeti, kako določeni t. i. čudežniki, ki se radi spogledujejo z direktno prodajo, mrežnim marketingom in nelegalnimi piramidnimi shemami, delujejo – v glavnem igrajo na čustva. Je že res, da niso vsa podjetja slaba niti niso slabe vse odeje, napitki in maže. Res pa je tudi, da do potankosti naštudirajo, poskenirajo psiho človeka in mu znajo brezkompromisno prodati tudi tisto, česar ne potrebuje ali kar ne učinkuje tako, kot je naslikano. Njihovi akviziterji obvladajo dramaturški lok, leporečje, napiflajo se nekaj znanstvenih besed in dajejo videz človeku prijaznih svetovalcev. Ciljajo zlasti na starejše in ljudi s šibkim zdravjem, znanjem ali karakterjem.
Če bi pogledali v kakšno podatkovno bazo, bi ugotovili, da mnogo tovrstnih podjetij prodaja izdelke in storitve, ki so povezani z zdravjem in lepoto. Na vrhu družb, ki služijo milijarde in direktno nagovarjajo ljudi preko akviziterjev, se že več let kot klopi držijo Amway, Avon in Herbalife, čez katerega so se pred leti pritoževali kanadski potrošniki in institucije zaradi lažnih obljub in nepoštenosti. Kdo pa bo varčeval pri zdravju? Nihče. Lep tudi želi biti vsak. Ampak pasti ni malo. Brezplačna pogostitev ni čisto brezplačna, udeleženci prezentacij, ki so praviloma v gostilnah, običajno pijačo plačajo sami. Ob zastonjskem zrezku in krompirčku se počutijo dolžne tudi kaj kupiti. To je pač v človeški nravi, ki jo prodajalci izkoriščajo. Marže v tem poslu so nepredstavljive, bajne, tudi pri škart robi. Oglaševanje je agresivno, mamljivo, pospremljeno s kakšnimi prozornimi nagradami. Alarm potrošnikov, da je treba prej preveriti kakovost, poreklo, ceno izdelka in ne takoj verjeti na lepe oči, pa rad zataji. In tako se račun podjetjem izide. Zveza potrošnikov Slovenije in tržni inšpektorat ob tem opozarjata na pravico, da lahko potrošnik razveljavi svoj že opravljeni nakup, če je bil sklenjen zunaj poslovnih prostorov, med izletom ali v gostilni, v 14 dneh, potem ko je prejel blago, ne da bi moral navesti razlog. Vendar se dogaja, da to ni mogoče, ker se podjetja potuhnejo, klici v podjetje so oteženi ali celo nemogoči. Pravica pa ima omejen rok trajanja.