Z Borisom sva si delila skupni taborniški kamp, še v časih, ko sem hodila na morje s straši. Ponovno naju je predstavila Žana Kapetanovič, skupaj z Matejo Jordan Potočnik takrat, ko sta za revijo Zarja naredili prispevek o Štajerskih ljudeh, ki morebiti štrlijo nad gladino.Tokrat, sem ti pred njihovim koncertom spregovorila z njim nekaj besed in vredno je, da jih preberete tudi vi.
Boris, poznamo te kot borca za potrebe majhnega človeka. Vemo, da si pričel ob realnih stiskah tvojih dijakov, kaj te po vseh teh letih še vedno najbolj jezi?
Po vseh teh letih me še zmeraj jezi dejstvo, da smo dovolili, da nas je sistem razčlovečil. Kaj s tem mislim? Na to, da je solidarnost, sočutje in predvsem podariti svoj čas nekomu privilegij posameznika in ne več družbena vrednota. In da še zmeraj dovolimo, da so na vodilnih mestih bebci. Pa ne mislim zgolj politike, tudi te majhne šerife v posameznih službah, podjetjih in drugod.
Pomagal si mnogim, kaj meniš, da bi moral posameznik vsemu nakljub narediti sam? Recimo, se postaviti na noge in ne odnehati? Morda pozabljamo, da človek v stisku stežka premore neko notranjo moč ali energijo, da se premakne naprej?
Posameznik je odgovoren za svoje življenje, vendar večina ljudi ni želela biti revna in enostavno so jih pahnili v to brezno. Seveda imam tukaj v mislih predvsem upokojence. Ti so najšibkejši in najranljivejši člen naše družbe. Veš, velikokrat revščini pripisujemo lenobo, vendar sem mnenja, da je to le glasno razmišljanje, da utišamo svojo lastno slabo vest. Najlažje je nekoga očrniti, da sam ‘postaneš junak.
Ampak pozabljamo, da te bitka za preživetje povsem paralizira.
Vem, da te delavci na Centru za socialno delo in Ministrstvo za delo, družino in enake možnosti, resnično jezijo zaradi nedelovanja. Kaj predlagaš konkretno, da bi bilo preprosto manj ljudi v stiski? Kaj bi lahko naredila država, brez dodatnih financ, le morda z drugačno razporeditvijo državnega premoženja?
CSD in podobne socialne ustanove se naj pričnejo ukvarjati z ljudmi. Sam prihajam iz javnega sektorja in če želim ,sem lahko učitelj birokrat in mi je mar za dijake. Ker pač tako veleva zakon. Lahko pa vendarle ohranim človeka v sebi in zavestno dam sistem na stranski tir. Je pa res, da se večina ljudi boji za svoja korita v hlevu in CSD-ji so v tem šolski primer. Država, to smo mi. vedno znova se napak lotimo problema. Zakaj? Ker smo egositi in znova in znova smo mi največje žrtve in težko ovidimo, da je tudi nekdo drug potreben moje pomoči ali vsaj pozornosti.
Kako vse to skupaj vpliva nate osebno in kaj za svoje mentalno zdravje narediš sam?
(smeh) Od neke prijetne in simpatične gospe sem dobil sliko, na kateri piše » Vsemu sem in spodaj je narisan nek ptič«. Ker sem športnik, me porazi silijo k dodatnim treningom. Enostavno se ne dam, ker vem da moram in zmorem. Imam pa srečo z mojimi najdražjimi, ki me ‘okofutajo’ takrat, ko je to potrebno.
Zakaj je prav, da gremo na koncert Upornika in kaj s tem sporočate družbi sami?
Ker nas in vas potrebujejo ljudje v stiski. Tudi zato, da se enkrat srečamo vsi, ki nam je mar za sočloveka in da poskusimo slišati kako diha nekdo ob tebi in meni. Vsaj za tisto urico tvojega dragocenega časa.